Geme – miniaturni dragulji
Listine, prošnje in pisma je najprej pečatil s sfingo, nato s podobo Aleksandra Velikega, nazadnje s svojo lastno, ki jo je vrezala Dioskuridova roka; s to so v prihodnje pečatili tudi njegovi nasledniki. (Svetonij, Življenja cesarjev II, 50)
Ker je gema majhna, je imel izdelovalec za upodobitev motiva na voljo omejeno površino. Zato je s podrobnostmi skušal ponazoriti celoto (npr. z drevesom gozd) in z značilnim predmetom božanstvo ali pojem (npr. s krmilom Fortuno). Motiv, ki ga je kupec izbral, je imel zanj osebni pomen, ne glede na to, ali je bila gema namenjena pečatenju ali krašenju. Upodobitve na njih odsevajo miselnost, vrednote in estetiko posameznika in družbe. Njihova sporočilnost je raznolika: lahko izražajo lastnikovo življenjsko in versko prepričanje, izpričujejo njegov družbeni položaj in osebne lastnosti. Motive na gemah lahko beremo kot sporočila, prevedena v simbole. Antični človek je bil zelo vešč branja tega simbolnega jezika.
Rimski motivi izhajajo iz grške ikonografije, ki so jo Rimljani prikrojili svoji ideologiji in ji dali nove pomene. Značilnosti simbolizma teh motivov sta preprostost in jasnost. Na začetku cesarstva se je uveljavil nov simbolni jezik, ki je častil cesarja in državo. Nastal je v mestu Rim, se širil po imperiju, prodrl v zasebno življenje in povzročil spremembe tudi v osebnem okusu posameznika. Motivi izhajajo iz različnih zvrsti umetnosti in so pogosti na novcih. V zgodnjerimski gliptiki zasledimo dva tokova, aristokratskega in popularnega. V aristokratskega sodi upodabljanje skrbno izdelanih portretov, prizorov iz mitoloških zgodb in umetniških del, ki so jih poznali in razumeli izobraženci.
Popularna gliptika pa je z množično in poenostavljeno izdelavo upodabljala božanstva in njihove atribute, simbole sreče in blaginje, živali, portrete, prizore iz vsakdanjega življenja in magične motive. Sčasoma se je pestrost upodobitev zmanjšala, izgubile so realistično podobo ter postale shematične. Geme iz Slovenije so izdelki popularne gliptike. Na večini opredeljivih gem so upodobljeni božanstva in mitološki motivi. To so priljubljeni in razširjeni simboli iz Avgustove “zlate dobe” – božanstva rodovitnosti in izobilja. Predstavljali so rodovitnost, izobilje, blaginjo in srečo. Podoben pomen so imeli bukolični prizori s skalnato pokrajino, drevesi, pastirji, satiri in čredami. Motivi so prispodoba sveta miru, brezskrbnega življenja, preprostosti in čiste pobožnosti, kot ga je opeval rimski pesnik Vergil v Georgikah.
Tvoj pečatni prstan ni le pripomoček, temveč predstavlja tebe samega, naj ne bo služabnik tuje volje, temveč priča tvoje. (Cicero, Pisma bratu Kvintu 1, 1, 13)
Prvotno so bile geme pečatniki (gr. σφρaγίς, lat. signum). V vosek ali glino vtisnjen pečat je bil jamstvo pristnosti in nedotaknjenosti vsebine dokumenta ali embalaže. V antičnem svetu je imel pečat podoben pomen kot danes podpis. Včasih so bili pečati zaradi krhkosti shranjeni v pečatni škatlici, ki je bila z vrvicami in voskom pritrjena na dokument oziroma embalažo. Prstan je praktičen in varen način hrambe pečatnika, zato so bile rimske geme najpogosteje vdelane vanje. Pečate so Rimljani uporabljali v zasebnem in javnem življenju: pečatili so na primer osebno korespondenco, trgovske pogodbe, vojaške dokumente, upravne odredbe in diplomatske sporazume. Način pečatenja pravnih dokumentov je bil zakonsko določen.
Znane so vojaške diplome, zapečatene s pečati prič. Pečate so uporabljali tudi v gospodinjstvih; pečatili so na primer vrata sob in shramb, skrinje z dragocenostmi in druge vredne predmete. Rimski pesnik Horac v Pismih opisuje moža, ki je prijazen do svojih sužnjev in “se ne razjezi, če je pečat vinskega vrča prelomljen”. Ni nujno, da je posameznik v življenju uporabljal samo en pečatnik. Zamenjal ga je lahko iz povsem praktičnih razlogov (izguba, poškodba) ali ob pomembni življenjski prelomnici (npr. statusna sprememba, nova služba, sprememba ideologije ali dedovanje).