September 2017

Gorile Dian Fossey

Kmalu po svitu sta se gorski gorili elegantno zavihteli čez kamniti, do pleč segajoči zid, ki ograjuje Vulkanski narodni park na severozahodu Ruande. Odrasla samca sta lahkotno pristala na košenini in se sprehodila po pobočju prek obdelanih polj – sprva opirajoč se na členke prstov rok, potem vzravnano po dveh nogah. Povzpela sta se na evkalipte in s sekalci zagrizla v lubje. Kmalu so se jima pridružili še samice in mladiči iz skupine, ki jo raziskovalci imenujejo Titusova, in podali so se naprej do redkega sestoja bambusa. Pozneje tistega jutra se je Veronica Vecellio, vodja programa za gorile pri Mednarodnem skladu Dian Fossey za gorile, usedla na hlod v parku visoko na megličastem, z gostim gozdom poraslem pobočju gorovja Virunga. Zatopila se je v opazovanje goriljega samca, ki pogosto preskakuje ogrado in ga poznajo pod imenom Urwibutso. Pozorno je pregibal liste osata in si jih polagal v usta. Ko se je obrnil k Vecellievi, vedri preučevalki dinamike gorilje skupine, ga je urno fotografirala, potem pa zumirala smrček, da bi si natančneje ogledala rano na njem.

Gorile Dian FosseyKliknite na sliko za povečavo.

“Zjutraj se je zravsal z nekim drugim srebrnohrbtim iz Titusove skupine,” mi je zavzeto prišepnila. (Ko samci dosežejo zrelost, dobijo na hrbtu liso svetlejše dlake, ki po obliki spominja na sedlo, zato jim pravijo srebrnohrbti.) Titusova skupina se tihotapi čez ogrado parka že deset let, mi je povedala, in vsako leto si drzne dlje. To ni ravno idealno. Gorile se ne lotevajo krompirja in fižola, ki ju sadijo vaščani – še ne. Uničujejo pa drevesa, ki so dragocen vir, in prihajajo v tesen stik z iztrebki ljudi in živine, polnimi bolezenskih klic. Verjetnost prenosa kakšne bolezni na drugo vrsto je velika, možnost, da bi gorile preživele izbruh kužne bolezni, pa majhna. Ko se torej Titusova skupina na vsega lučaj približa domovom iz palic in blata v vasi Bisate s približno 10.000 prebivalci, jo čuvaji parka, mahajoč z bambusovimi palicami, počasi odženejo nazaj navkreber. Vecellieva je zavzdihnila: “To je cena, ki jo plačujemo za uspeh.” DIAN FOSSEY, Američanka brez vsakršnih izkušenj z raziskovanjem živali v divjini, je prispela v Afriko preučevat gorske gorile konec 60. let minulega stoletja na pobudo antropologa Louisa Leakeyja in z denarno podporo društva National Geographic Society. Do leta 1973 se je populacija teh velikih opic v gorovju Virunga zmanjšala na manj kot 275, danes pa jih je zaradi skrajnih ohranitvenih ukrepov – nenehnega opazovanja, intenzivnih prizadevanj za preprečevanje divjega lova in nujnih veterinarskih posredovanj – približno 480.

Več ko je goril, ugodneje je to za gensko pestrost: leta in leta so raziskovalci opažali posledice parjenja med sorodniki, kot so volčje žrelo in zrasli prsti na rokah in nogah. Toda povečanje populacije ima tudi pomanjkljivosti. “Skupine so večje,” je dejala Vecellieva. Pablova skupina je leta 2006 štela 65 članov; zdaj jih ima spet samo 25 – a je še vedno skoraj trikrat večja od povprečne gorilje skupine v gorovju Virunga v Ugandi in Demokratični republiki Kongo. “Tudi gostota skupin na nekaterih območjih se veča,” je dodala. Spopadi med skupinami, ki povečujejo možnosti, da bi gorile pretrpele poškodbe ali zagrešile detomor in se tako znebile genov tekmeca, so zdaj šestkrat tako pogosti kot pred 10 leti. “Opažamo tudi povečanje stresa,” pravi Vecellieva, in bržkone večjo izpostavljenost boleznim, povezanim s tem. Te težave ne bi bile tako hude, ko bi imele gorske gorile na voljo neomejen prostor za gibanje. Toda Vulkanski narodni park meri samo 160 kvadratnih kilometrov in ob njegove meje pljuska vedno močnejši tok ljudi, željnih dodatne zemlje za kmetovanje in pašo. Vaščani redno kršijo pravila, ki veljajo v parku, in plezajo čez kamniti zid. Sekajo les za kurjavo, lovijo divjad, nabirajo med in v sušni dobi hodijo v park po vodo. Od jutranjega pustošenja evkaliptov in bambusa je bilo na dlani, da se Titusova skupina zunaj gozda počuti kot doma. Toda gorile so le slabo odporne proti človeškim boleznim; zaradi tega in ker se ljudi prav nič ne bojijo, so zelo ranljive.

Gorile Dian FosseyFosseyjeva se sprehaja s Coco in Pucker. Mladički so ujeli leta 1969 za nemški živalski vrt in grdo ravnali z njima. Siroti je negovala, dokler si nista opomogli, celo kolibo je delila z njima, ni pa ji uspelo, da bi ju odrešila ujetništva.

Vse to je obiskovalcem parka bolj ali manj skrito. Raziskovalci, ki preučujejo gorske gorile v Ruandi, pa vedo, da dokumentirajo poseben trenutek – ne le povečanje populacije kritično ogrožene vrste, temveč tudi možnost za preverjanje pravil, na katerih naj bi temeljilo družabno vedenje goril. Nekega oblačnega jutra, ko se je temperatura spustila na manj kot 15 stopinj, mi je vzelo skoraj dve uri, da sem po blatu, ki je segalo do meč, in skozi koprive, visoke do ramen, prehodila pot z obronkov vasi Bisate do mesta, kjer je Fosseyjeva leta 1967 na visokogorskem sedlu med vrhovoma Karisimbi in Visoke ustanovila raziskovalni tabor. Poimenovala ga je Karisoke in je sprva obsegal dva šotora, a je rasel, dokler ga ni nazadnje sestavljalo več kot ducat kolib in pomožnih poslopij v nasadu do 25 metrov visokih hagenij, ki jih porašča mah. Vlažni zrak ima zaradi obilja tam rastočih praproti, plezalk in trav zelenkast nadih, nič drugače kot v času Fosseyjeve, mimo jase pa teče potok. Ko je izginilo truplo goriljega mladiča, je Fosseyjeva v tem potoku sključena nešteto ur preiskovala iztrebke odraslih živali, da bi našla neovrgljiv dokaz o kanibalizmu, a ga ni nikoli. Potem ko jo je vlomilec leta 1985 umoril v spanju – zločin ostaja nepojasnjen – so raziskovalci nadaljevali delo v Karisokeju. Tabor so leta 1994 med ruandskim genocidom zaprli, uporniki, ki so se potikali po gozdu, pa so ga izropali.

Danes zelo razširjeno Raziskovalno središče Karisoke deluje v sodobnem poslovnem poslopju v bližnjem Musanzeju. Na mestu, kjer je delovala Fosseyjeva, je najti le še temelje nekdanjih kolib ter tu in tam kak pečni dimnik. Kljub vzponu, silovitemu dežju in temperaturam, ki utegnejo zdrkniti pod zmrzišče, vsako leto kakih 500 romarjev pripešači v Karisoke, da bi se poklonili Fosseyjevi. Številni jo poznajo po knjigi Gorile v megli (Gorillas in the Mist), ki je leta 1988 navdihnila istoimenski film. A ob svojem obisku sem imela kraj večidel zase. Ko sem ga raziskovala in si poskušala predstavljati tamkajšnje življenje Fosseyjeve, so nosači tiho strgali lišaje z lesenih znamenj, ki označujejo grobove 25 goril. Tik ob preprostem grobišču je bronasta spominska plošča na njenem grobu.