Grdi, umazani, zli

Kadar so pred 19. stoletjem kje odkrili kosti dinozavrov, so jih imeli za dokaz o obstoju zmajev, velikanov ali orjaških žrtev vesoljnega potopa.

Po dveh stoletjih prizadevnega dela so paleontologi izkopali bogato bero tako čudnih stvorov, da se lahko bajeslovna bitja kar skrijejo pred njimi. Nenavadne
najdbe pa se še kar vrstijo, vsako leto odkrijejo na desetine novih vrst; v zadnjem času o največ osupljivih odkritjih poročajo iz Kitajske in Argentine.

Ko človek premišljuje o čudaških primerkih, ki jih izkopavajo, si ne more kaj, da ne bi pomislil, kaj neki je narava mislila s tem. Kakšno prednost bi lahko, denimo, deinohiru prinesle nerodne, dva metra dolge roke s tremi velikanskimi kremplji? Ali pa, ko smo že pri rokah, kako se je lahko mononik tako domišljavo zanašal na en sam prst z močnim krempljem na vsaki od štrcljastih ročic?