Avgust 2009

Izginjajoče Benetke

Nikjer v Italiji, kjer katastrofe zaljšajo z rokokojskimi kretnjami in izvezujejo s klicaji, se problemi ne izrisujejo na lepšem ozadju kot v Benetkah. Mesto, ki ni ne kopno ne morje, temveč se lesketa nekje vmes, se kot privid dviga iz lagune v zgornjem delu Jadrana. Že stoletja grozi, da bo izginilo pod valovi aque alte, neizprosnega rednega poplavljanja morja, ki ga povzroča kombinacija visoke plime in pogrezajočih se temeljev. A to je še najmanjši problem.

Kar povprašajte župana Massima Cacciarija, čmerikavega, živahnega profesorja filozofije, ki tekoče govori nemško, latinsko in starogrško; prevajalca Sofoklesove Antigone; moža, ki raven političnega razumništva povzdiguje malone gor do stratosfere. Vprašate ga o acqui alti in potapljanju Benetk in odgovoril vam bo: “Kupite si škornje.”

Škornji so dobri za vodo, prav nič pa ne zaležejo proti poplavi, zaradi katere v laguni vijejo roke bolj kot zaradi katerekoli povodnji: proti poplavi turistov. Število prebivalcev Benetk leta 2007: 60.000. Število obiskovalcev leta 2007: 21 milijonov. Maja 2008, denimo, je ob prazničnem koncu tedna na mesto, kot svetopisemska invazija kobilic na egiptovska polja, navalilo 80.000 turistov. V Mestrah, kopenskem delu mestne občine, kjer ljudje parkirajo in se potem z avtobusom ali vlakom odpeljejo do zgodovinskega jedra, so bila javna parkirišča polna in so jih zaprli. Tisti, ki jim je uspelo priti v mesto, so krožili po ulicah kot jate požrešnih rib skakavk, hlastali so po pizzi in gelatu ter puščali za seboj papir in plastenke.

La Serenissima (prevzvišena), kot se tudi imenujejo Benetke, je vse prej kot to. Zunanji svet z vodnikom v roki in otovorjen s fantazijami, zobno ščetko in krepkimi čevlji zakorači v mesto, ta izbrano izklesani krstilnik, in čof!, izpljusne Benečane. Turizem ni edini vzrok za vse večji eksodus domačinov, pa vendar kot meglice visi v zraku vprašanje: kdo bo poslednji Benečan?