Jamski delavci

ZGODBA O DRZNOSTI,
PREDANOSTI IN
VZTRAJNOSTI
PRI RAZPLETANJU
MITA O PODZEMNI REKI

Sem približno 200 metrov pod površino kraške planote. Pridružil sem se znanemu jamskemu fotografu Petru Gedeiu in ekipi njegovih pomočnikov, ki želijo v fotografski objektiv ujeti jamo Luftloch, zadnjo v vencu ne prav številnih jam, ki so prodrle do aktivnega podzemnega toka reke Reke. Jamo, ki pravzaprav ni bila jama, temveč le roj pihajočih luknjic na dnu kraške vrtače, so domačini iz sosednjih Trebč poznali od vekomaj, saj je med močnim deževjem na dnu vrtače nastal nenavaden pojav. Voda, ki se je v obliki velike luže nabrala tam, je “zavrela”. Tako je bilo vsaj videti z roba. Če pa se je človek spustil do dna in virov brbotanja, je ugotovil, da skozi številne špranje med sedimentom pod pritiskom izhaja zrak in v obliki mehurčkov prehaja skozi lužo na prosto, pri tem pa vodi preprečuje, da bi preniknila.

Pojav bi morda ostal zgolj krajevna znamenitost, če ne bi pred 200 leti nekaj podjetnih Tržačanov posumilo, da utegne izhajajoči zrak imeti neposredno zvezo z votlinami, po katerih se po še danes neznanih poteh pretaka Reka od svojega ponora v Veliki dolini Škocjanskih jam proti več kot 30 kilometrov oddaljenim izvirom pri Štivanu, kjer spremeni ime in izvira kot Timava. Tako je že pred 170 leti Adolf Schmidl, eden utemeljiteljev svetovne speleologije, izdelal na videz povsem nepomemben zemljevid špranj na Krasu, ki pihajo. Ena od označenih točk na zemljevidu je bila tudi vrtača, v kateri se danes odpira Luftloch.

Ime ne izvira iz zgodovinskih ali krajepisnih virov. Nadel ji ga je sam, kot poklon moškim iz okoliških vasi in rudarjem večinoma iz Idrije, ki so v jamah na Krasu kot najemna delovna sila pomagali raziskovati tržaški gospodi, tako da so širili jamske prehode in urejali (tudi turistične) poti. Nosili so opremo, opravljali zunanja dela, zavarovali brezna, pritrjevali lestve, izvajali kopaška dela in sploh naredili vse, kar jim je bilo ukazano. Pri tem se tako kot šerpe v Nepalu ali nosači v Afriki večinoma niso preveč zanimali za to, kar so počeli. V jame vsaj prvotno niso hodili zaradi ljubezni do globin ali radovednosti, ampak da bi dopolnili skromne prihodke od rednega dela. Nekateri med njimi pa so, bodisi zaradi visoke strokovnosti bodisi zaradi očaranja s skrivnostno privlačnostjo globin, začeli razvijati strast in postali raziskovalci. Teh delavcev se je prijelo ime “grottenarbeiter” ali jamski delavci.

Jamski delavci se glede na pisne in ustne vire skoraj sočasno pojavijo zaradi dveh potreb: iskanja vodnih virov za Trst in urejanja turističnih poti ter raziskovanja Škocjanskih jam. Trst je v tistih časih pestilo hudo pomanjkanje vode. Dotedanji skromni in negotovi površinski vodni viri niso bili več kos naraščajočim potrebam. V poletnih mesecih niso zadoščali niti za polovico potreb! S katerekoli zorne točke so težavo opazovali, je bila edini zares izdaten in stalen vodni vir v okolici Trsta Reka. Zato je tedanji mestni svet izpeljal več projektov iskanja vode.

Vezani so bili na še danes znane javne razpise, na katere so se prijavljali predvsem zasebni pobudniki. Primernost prijav so ocenjevale občinske komisije, ki so bile za svoje delo prav dobro plačane, a potrjevanju tveganih in dragih projektov niso bile naklonjene; mednje so se gotovo uvrščale zamisli, da bi skozi kot poper suho planoto Krasa prodrli do izmuzljivega toka podzemne Reke, za katerega nihče ni prav dobro vedel, kako je speljan. Politično ozračje, povezano z iskanjem vode, je tako omogočalo obsežne raziskave brez praktičnih učinkov. Nekaj sanjačev, ki so poskušali preseči omejitve samopašne tržaške birokracije, pa je mimo oblasti v projekte iskanja vložilo lastna sredstva v upanju, da bodo po uspehu bogato poplačani.

ZAČELO SE JE Z ISKANJEM
VODNIH VIROV ZA TRST
IN RAZISKOVANJEM
ŠKOCJANSKIH JAM.

Med letoma 1884 in 1893 so jamski delavci pod vodstvom Antona Hankeja, Friedricha Müllerja in Josepha Marinitscha raziskali večji del danes znanih Škocjanskih jam. Ta dosežek v jamarstvu bi lahko primerjali z osvojitvijo Mount Everesta v alpinizmu. Odkrili so nekaj, kar je stoletje pozneje Unesco prepoznal kot največji podzemni kanjon na svetu. Ovir, ki so jih čakale na poti do končnega sifona, si niti v sanjah niso mogli predstavljati. Glede na višino ponorov v Škocjanskih jamah so tudi njihovi predhodniki pričakovali dokaj lagodno plovbo po podzemni reki. Pričakalo pa jih je 60 metrov višinske razlike na približno dva kilometra dolgem toku, 25 slapov, razpenjena Reka, 100 metrov visok in na nekaterih mestih le nekaj metrov širok navpičen kanjon, še danes največja podzemna dvorana v Sloveniji in prav na koncu neslavna zožitev rova ter sifon v Mrtvem jezeru. Najzvestejši pomočniki omenjenih treh raziskovalcev so bili, poleg drugih, Pavel Antončič, Jurij in Jože Cerkvenik ter Janez Delez in Franc Žnideršič. Napredovanje v jami je potekalo tako, da so delavci skupaj s tržaškimi raziskovalci napredovali po vodi, dokler jim ni zmanjkalo opreme ali časa.

Do naslednje raziskovalne akcije so domačini nadelali pot do prejšnje skrajne točke, da je bil prenos opreme lažji, in tako naprej. Domačini so zato jamo obiskali bistveno večkrat kot raziskovalci in so jo tudi bolje poznali. Ocenjujejo, da je v Škocjanskih jamah nadelanih približno 12 kilometrov poti treh vrst. Turistične so neprestano dograjevali in širili, saj si je klub obetal povrnitev vloženih sredstev s turizmom. Žal je bil obisk v tistih letih slab, ker so bile za takratne predstave jame tudi z urejeno infrastrukturo za turista precejšna preizkušnja. Raziskovalne in reševalne poti (slednje za umik pred morebitno poplavo) pa so bile ozke, iskale so naravne prehode in bile komajda kaj več kot izklesan stop ali klin za oprijem roke. Tam, kjer je pot potekala v vertikali, so v izvrtine v steni, izvrtane na roko, nabijali palice, čeznje pa so položili lesene plohe. Človek se naježi že ob sami misli na utrudljivo dolbenje luknje 30 metrov nad deročo Reko, sedeč na deski, zataknjeni med zadnji dve palici.