Marec 2017

Južnokitajsko morje

Christopher Tubo je v Južnokitajskem morju enkrat ujel 300 kilogramov težko pahljačasto mečarico. Kot pravi, se je to zgodilo že pred leti, ko je bil ribolov tam še dober. Takrat se je vračal domov s po več deset dragocenimi ribami, kakršna je tun, in s celo množico drugih rib. “Tu takih rib ni,” pravi in se ozre proti Sulujskemu morju, kjer lovi zadnja štiri leta. Njegovi tradicionalni filipinski ribiški ladji, imenovani banca, se v pripekajočem soncu pozibavata v plitvini nedaleč stran. Tubo sedi na leseni klopci pred domačo hišo, ki je postavljena na kolih nad vodo zaliva.

Južnokitajsko morje
Eden od njegovih štirih otrok ga z roko objema okoli noge. Za njima z vrvice za perilo frfotajo ponošene majice in kratke hlače. Pogleda proti ženi Leah in drugim otrokom ter pravi: “Samo vprašanje sreče je, ali bomo zdaj sploh še lahko nahranili svoje družine.” Tubo živi v Puerto Princesi, mestu z 255.000 prebivalci na razpotegnjenem otoku Palawan, katerega vzhodna obala gleda proti Sulujskemu morju in filipinskemu arhipelagu, zahodna pa proti spornemu Južnokitajskemu morju. Je eden od več kot 320.000 filipinskih ribičev, ki jim je Južnokitajsko morje že od nekdaj vir preživetja, in hkrati eden od vedno večjega števila ribičev, ki dandanes lovijo v drugih, ekološko manj bogatih vodah. To je zato, ker je Kitajska pred približno osmimi leti postala na tem območju bolj agresivna, začela je zastraševati druge ribiče in sčasoma na spornih otokih celo postavila vojaške objekte.

Tubo je opustil ribolov v Južnokitajskem morju, potem ko je kitajski čoln obalne straže z vodnimi topovi napadel prijateljevo ladjo. “Najprej vidiš letalo, že naslednjo minuto pripluje še ladja,” pravi. “Če bomo še naprej hodili tja čez, se morda lepega dne ne bomo več mogli vrniti k družinam.” Tubova odločitev je posledica vedno hujših napetosti na tem območju, ki so med drugim zanetile tudi srdito tekmovanje za naravne vire. Južnokitajsko morje, ki obsega 3,6 milijona kvadratnih kilometrov, je ključnega gospodarskega, vojaškega in okoljskega pomena. Ladje po tem morju vsako leto prepeljejo za pet bilijonov evrov blaga. Njegova biološka raznolikost je večja od skoraj vseh drugih morskih ekosistemov na svetu, tamkajšnje ribe pa pomenijo hrano in delo za več milijonov ljudi, ki živijo v desetih državah in ozemljih okoli njega.

Južnokitajsko morje
Sedem med njimi ima nasprotujoče si zahteve: Brunej, Filipini, Indonezija, Kitajska, Malezija, Tajvan in Vietnam. Če bi izbruhnil vojaški spopad, bi si v njem stali nasproti dve svetovni velesili: Kitajska in ZDA, ki je že vrsto let zaveznica Filipinov. Prav zato je spor deležen precejšnje svetovne pozornosti. A območju grozi še ena nevarnost, ki je prav tako resna, čeprav se o njej piše manj: čezmeren ribolov. Južnokitajsko morje sodi med najpomembnejša ribolovna območja na svetu in daje delo več kot 3,7 milijona ljudem ter vsako leto prinaša milijarde evrov prihodkov.

A po več desetletjih tako rekoč neomejenega ribolova se ribji stalež krči ter ogroža prehransko varnost in gospodarsko rast naglo razvijajočih se držav, ki so odvisne od njega. Kitajska zahteva zase skoraj celotno morje. Zamejila je obsežno območje, za katero zatrjuje, da zgodovinsko pripada Kitajski, čeprav so v skladu z mednarodnim pravom v njem tudi vode drugih držav. Vse udeleženke v sporu o tem morju, med njimi tudi Filipini, utemeljujejo svoje zahteve na Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu.

To je mednarodni sporazum, ki opredeljuje morska območja in je začel veljati leta 1994. Leta 2013 so Filipini proti Kitajski vložili tožbo na Stalnem arbitražnem sodišču v Haagu, ki rešuje mednarodne spore. Kitajska je zavrnila sodelovanje, sodišče pa je nato 12. julija 2016 v skoraj vseh točkah razsodilo v prid Filipinov. Obenem je izjavilo, da je Kitajska izgubila možnosti za kakršnokoli zgodovinsko utemeljeno pravico že leta 1996, ko je ratificirala omenjeno konvencijo. Kitajska je zatrdila, da razsodbe sodišča ne bo upoštevala. ZARADI SPORA o Južnokitajskem morju se krepi konkurenca med ribiči, mrzlična tekma za ribe, ki je njena posledica, pa še bolj podžiga spor.