Kako um zdravi telo

Ni bil čisto prepričan, da mu bo uspelo priromati do Kapele božje milosti. Že sama hoja je bila zanj neizmeren napor, pred njim pa je bilo 110 kilometrov poti, ki jo sicer več tisoč vernikov vsako leto prehodi v želji, da bi uzrli obličje lesenega kipa Črne device Marije iz Altöttinga.Richard Mödl si je bil malo pred tem zlomil petno kost, vendar se je leta 2003 vseeno odločil, da se bo odpravil na prvo romanje iz Regensburga v Altötting v Nemčiji. Če bi bila bolečina prehuda, si je mislil, lahko še vedno poskusi z avtostopom.

Vodila ga je neomajna vera v odrešenje, ki ga bo deležen na cilju. Zato je hodil. In hodil. “Ko ste na poti v Altötting, tako rekoč ne čutite bolečine,” pravi. Danes je gospod Mödl star 74 let. Na obrazu mu igra topel nasmeh, žilava postava pa daje vtis, da bi zlahka preživel napad besnega nosoroga. Odkar se mu je noga pozdravila, se je na romanje odpravil še dvanajstkrat. Trdno je prepričan, da si romarji s to potjo lahko zagotovijo spremembo na boljše. V svojem prepričanju nikakor ni osamljen. Naj bo to dotik Svetega duha na floridskih obrednih srečanjih ali kopanje v vodah Gangesa, ljudje imamo povsod po svetu možnost opazovati zdravilno moč prepričanja. Raziskave kažejo, da je redno sodelovanje pri verskih obredih povezano z ugodnimi učinki na imunski sistem in krvni tlak ter lahko celo podaljša življenje.

Organizirano verovanje pa ni edino, pri čemer nas prepričanje pripravi do boljšega počutja. Deset tisoč kilometrov od Altöttinga je neki drug mož doživel nekaj, kar se zdi kot medicinski čudež. Mike Pauletich se je težav začel zavedati leta 2004. Opazil je, da pri bejzbolu ne meri natančno, da se mu roka trese in ga boli. Nekako takrat ga je žena prvič opozorila, da se skoraj ne nasmehne več. Pomislil je, da ima morda sindrom zapestnega prehoda, in obiskal zdravnika. Vendar njegovo nenatančno merjenje ni bilo posledica dogajanja v roki. Ta tudi ni bila kriva, da se ni več smejal. Pri 42 letih so mu postavili diagnozo Parkinsonove bolezni z zgodnjim začetkom. Zdravnik mu je povedal, da bo v desetih letih pri postavljanju na noge, hoji in jedi odvisen od tuje pomoči. Pauletichu se stanje sicer ni tako zelo poslabšalo, kot je predvidel zdravnik, vendar se je dolga leta boril s posledicami bolezni in z depresijo. Čedalje teže je govoril in pisal. Nato pa se je leta 2011 obrnil na podjetje Ceregene, ki je preizkušalo novo gensko zdravljenje. Parkinsonova bolezen je posledica kroničnega pomanjkanja živčnega prenašalca dopamina. Poskusi na opicah pa so pokazali, da bi injekcije beljakovine nevrturin morda lahko upočasnile napredovanje bolezni in nemara celo pripeljale do obnavljanja živčnih celic, ki sproščajodopamin. Ceregenovo poskusno zdravljenje je potekalo tako, da je kirurg na vsaki strani lobanje izvrtal po eno luknjo in v obe možganski polobli injiciral zdravilo v ciljna območja. Pauletichevo stanje se je po operaciji izrazito izboljšalo.

Kliknite na sliko za povečavo.

Pred posegom je že imel težave pri vsakodnevnih opravilih. Strankam tehnološkega podjetja, v katerem je bil zaposlen, je moral neprestano pojasnjevati, da njegov upočasnjeni govor ni posledica pijanosti. Po posegu pa se ni več tresel, gibljivost se je izboljšala in govor je postal bistveno jasnejši. (Danes pri njem znaki bolezni skoraj niso opazni.) Kathleen Poston, zdravnica, ki je bila med raziskavo odgovorna zanj, ne skriva presenečenja. Strogo gledano je Parkinsonova bolezen neozdravljiva: bolniki lahko upajo največ na počasnejše napredovanje bolezni, pa še to je redko. Aprila 2013 je Ceregene objavil izsledke raziskave: zdravljenje z nevrturinom se ni izkazalo za uspešno. Pri bolnikih, zdravljenih s tem zdravilom, ni bilo opaziti pomembnega izboljšanja glede na kontrolno skupino, ki je prejela placebo – pri preiskovancih so opravili lažno operacijo, pri kateri je zdravnik v lobanjo izvrtal le majhne vdolbine, za vtis, da je šlo za pravo operacijo. Ceregene je istega leta odkupilo drugo podjetje, to pa ni nadaljevalo preizkušanja učinkov nevrturina pri Parkinsonovi bolezni.

Postonova je bila zaradi neuspeha raziskave precej potrta, vendar je ob pregledovanju podatkov opazila nekaj, pri čemer ji je zastal dih. Pri Miku Pauletichu niso naredili prave operacije – dobil je placebo. V NEKEM SMISLU sta oba, Pauletich in Mödl, sodelovala v predstavi, ki je človeštvu znana že več tisočletij in se je udeležimo vsakič, ko poiščemo pomoč pri zdravilcu v upanju, da nam bo pomagal do boljšega počutja. Tako kot dobra gledališka predstava v nas ustvari prepričanje, da je dogajanje na odru resnično, lahko tudi gledališče zdravilstva zbudi močna pričakovanja v možganih. Ta so gibalo tako imenovanega učinka placeba, ki lahko vpliva na dogajanje v telesu. Znanstvenikom so učinki placeba dobro znani že več desetletij, zato jih redno uporabljajo v raziskavah o zdravilih. Šele v zadnjem času pa so ugotovili, da lahko ponudijo vpogled v nevrokemične procese, ki povezujejo duha s telesom, prepričanja z izkušnjami.