Kako visoka je gora?

Devetindvajsetega maja 1953 ob 11.30 sta Edmund Hillary in Tenzing Norgay stopila na vrh Mount Everesta. Zastavice Nepala, Združenih narodov, Velike Britanije in Indije so v močnem vetru pod jasnim nebom divje zaplapolale, ko je Norgay, alpinist iz ljudstva Šerpa, visoko nad glavo dvignil cepin, na katerega so bile pritrjene. V 30 letih pred tem je vsaj 75 ljudi skušalo osvojiti vrh, več kot ducat jih je pri tem umrlo, zato Hillaryjev in Norgayev uspešni vzpon še danes velja za enega najveličastnejših dosežkov v zgodovini. Razlog je več kot očiten, saj so britanski geodeti leta 1856 Mount Everest razglasili za najvišji vrh na planetu: streho sveta, najmogočnejšo goro na Zemlji.

Kaj pa, če ni nič od tega? Kaj, če je naše razumevanje razsežnosti neke gore – kaj višina sploh pomeni in kako pomembna se nam zdi – veliko bolj poljubno, kot si mislimo? Če ne drugega, bi to lahko spremenilo načrte popotnikov ali usmerilo “lovce na vrhove” povsem drugam. Potem pa je tu še vprašanje prerazporeditve zaslug za vzpone. Vse kaže, da se ljudje veliko ubadajo s tem, kako meriti gore, in o tem razmišljajo na zelo različne načine, že odkar se vzpenjamo nanje. Najnovejšega načina merjenja gora se je domislil mlad matematik in s svojo metodo bi znova lahko spremenil pogled človeštva na streho sveta.

To ni tako preprosto, kot je morda videti. Res je,
da je vrh Everesta nedvomno najvišja točka Zemlje
nad morsko gladino. A zakaj bi bila morska gladina
kaj tako posebnega? Če goro merimo drugače –
možnosti je veliko, z novim merilom štrlečnosti
vred – bomo odkrili celo vrsto kandidatov za naslov
najvišjega vrha. Pravzaprav je na vrhu kar gneča.

JEDRO SPORA

O tem, kje so gorski vrhovi, se navadno strinjamo. Toda od kod jim meriti višino?
Je morska gladina sploh smiselno izhodišče, kadar je vrh daleč od obale? Nekateri
bi rekli, da je treba meriti od podnožja – toda večino gora obdaja razgibano
površje, to pa je na posameznih straneh gore zelo raznoliko. Enotnega dogovora,
kako sploh določiti podnožje gore, ni. Da bi ocenili velikost in veličino gore,
geografi in alpinisti uporabljajo več različnih sistemov merjenja.

Devetnastletni Kai Xu je novo metodo poimenoval ugotavljanje “štrlečnosti” (angl. jut). Med pohajkovanjem po vzhodnem delu gorovja Sierra Nevada v Kaliforniji ga je nenadoma prešinilo, da nadmorska višina gore pravzaprav ni najzanimivejši podatek o njej. Sierra Nevada ga je osupnila s tem, kako strmo in nenadno se njeni vrhovi dvigajo z dna doline. Xu je pomislil, da mora obstajati način, kako to veličino količinsko opredeliti, “izmeriti”. Storil je dvoje: najprej se je domislil enačbe, ki – poenostavljeno rečeno – upošteva višino gorskega vrha nad izbrano točko in to vrednost zmanjša glede na zorni kot opazovalca. Nato je uporabil Google Earth Engine in za vsako goro določil točko, kjer je ta vrednost največja. To največjo vrednost je poimenoval “štrlečnost” gore. Štrlečnost je odtlej pridobila številne privržence in spodbudila razpravo o tem, kaj pravzaprav naredi goro pomembno. Everest, ki se dviga 8849 metrov nad morsko gladino, “štrli” le za 2223 metrov nad okoliško površje (torej ima le 2223 metrov štrlečnosti) – Xujev sistem ga tako uvršča šele na 46. mesto med najimpresivnejšimi vrhovi sveta. Nasprotno ima denimo Annapurna Fang (ali Varaha Shikhar), ki je skoraj 1202 metra nižja od Everesta, kar 3412 metrov štrlečnosti, zato naj bi se ponašala z najimpresivnejšo gorsko steno na svetu.

Od 80. let prejšnjega stoletja so nekateri raziskovalci začeli dajati prednost konceptu topografske izrazitosti (angl. prominence) – višini vrha glede na okoliško površje in ne zgolj nadmorski višini. Po tem merilu sta Mount McKinley (Denali) na Aljaski in Kilimandžaro v Tanzaniji med najizrazitejšimi vrhovi na svetu, saj se dramatično dvigata nad okoliško pokrajino, čeprav se po nadmorski višini sploh ne uvrščata med sto najvišjih gora. Xu pa je navdih za štrlečnost, merjenje “štrlenja vrha” nad okolico, našel v nekem drugem, precej bolj zapletenem kazalcu, ki upošteva relativno višino in strmost gore (RVS; angl. omnidirectional relief and steepness, ORS). Tega sta leta 2002 razvila matematik in alpinist, ki sta si zamislila zapleteno formulo za izračun, kako vizualno mogočen je neki vrh – uporabna je predvsem za tiste, ki si želijo vzponov na najimpresivnejše vrhove. V reviji predstavljamo, kako lahko različne metode merjenja premešajo karte najmogočnejših gora na Zemlji. Mislite, da veste, kje je streha sveta? Morda boste presenečeni.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.