Koconoge kure

Kot otrok sem po nedeljski maši ničkolikokrat zavil na dom “strica Bineta”, samskega možakarja srednjih let; pravzaprav je bila maša le nujna vmesna postaja do njega. Bine, lovec, je rad pripovedovalsvoje lovske zgodbe jaz pa sem jih z neskončno hvaležnostjo dobesedno požiral. Zgodbice o merjascih, jelenih, gamsih, divjih mačkah in kdove kakšni zverjadi še, ki da jo je vztrajno zalezoval in končno uplenil, so bile prava pesem za moja ušesa. Po službi in za konec tedna si je Bine oblekel lovsko opravo, obesil na ramo puško in odšel v gozd, ne da bi kdorkoli vpil za njim, kot sem videl, da se je dogajalo lovcem, kaznovanim z ženami, ki niso niti najmanj razumele lepote in vzvišenosti lovskega klica in poklica … Bine, ki je med vaščani veljal za “malo čudnega”, je bil v mojih očeh velik junak. Tistih zgodbic se danes, dobrih trideset let pozneje, ne spomnim več kaj prida. Še vedno pa imam pred očmi stene njegovega doma, okrašene z rogovi gamsov, srnjakov in jelenov, s čekani merjascev, s kožami jazbeca, lisice in kune, z nagačenimi kraguljem, krokarjem in še kakšno drugo ptico, zlasti divjim petelinom. Ta veliki ptič je teman in težak z napol razprtimi perutmi kraljeval v kotu prostora, resda že ves zaprašen in zanemarjen, z nadomestki oči, ki so ugaslo srepeli v prazno, a je bil kljub vsemu vedno znova deležen mojega posebnega zanimanja.