Na obrobju indijskega narodnega parka Sanjay Gandhi, ki obsega 104 kvadratne kilometre bujnega zelenja sredi velemestne sivine rastočega Mumbaja, sva sedela v temi in čakala na leoparde. Na nasprotni strani, tik ob meji parka, se je dvigala vrsta visokih stanovanjskih blokov. Bilo je deset zvečer in skozi odprta okna je bilo slišati rožljanje posode in zvoke, značilne za čas, ko starši spravljajo otroke v posteljo. Iz svetišča v daljavi so do naju prodirali posamezni toni verskih napevov. Smeh najstnikov, navijanje motornih koles. Hrup in vrvež 21 milijonov ljudi, kot bi bil v pogonu velikanski stroj.

Nekje v grmovju nedaleč od naju so tem zvokom prisluškovali tudi leopardi, čakajoč da se hrup poleže. Pozorno so spremljali dogajanje. V narodnem parku in bližini živi približno 35 leopardov. To pomeni povprečno štiri kvadratne kilometre življenjskega prostora za žival, ki na dan zlahka prehodi 15 kilometrov. Domovanje leopardov obdajajo mestne četrti, ki so med najgosteje poseljenimi na svetu, saj v njih živi 30.000 ali več ljudi na kvadratni kilometer. A leopardom to okolje vendarle prija. Del potreb po hrani zadovoljijo z lovom na jelene čitale in druge prostoživeče živali v parku. Številni med njimi tudi redno prehajajo neograjeno mejo med naravo in civilizacijo. Medtem ko mesto spi, se prikradejo na ulice. Plenijo pse, mačke, prašiče, podgane, kokoši in koze, spremljevalce človeške civilizacije. Hranijo se tudi s človeškim mesom, vendar le poredko.

leopard
Leopardi se bojijo ljudi in za to obstaja kar nekaj tehtnih razlogov. Na ljudi se ni mogoče zanesti. Leoparde občudujejo, rešujejo in včasih celo častijo, marsikdaj pa so do njih tudi sovražno razpoloženi – streljajo jih, lovijo v pasti, zastrupljajo, obešajo, ujetega leoparda so sposobni celo politi z bencinom, nanj vreči gorečo vžigalico in mirno snemati, medtem ko se žival v smrtnih mukah zvija in vrti v ognjenem krogu. Po prepričanju naravovarstvenikov so leopardi najbolj preganjane velike mačke na svetu. A po sili razmer so kljub temu postali naše sence, naši spremljevalci. Kaj drugega jim pač ne preostane. Podsaharska Afrika in Indijska podcelina, kjer živi največ leopardov, sta med najbolj poseljenimi območji na svetu. Zaradi rasti prebivalstva so leopardi že izgubili približno 66 odstotkov življenjskega prostora v Afriki in 85 v Evraziji, največ v zadnjih 50 letih. Marsikje lahko preživijo le, če živijo v sosedstvu z ljudmi.

Drugače kot večina drugih velikih mačk so leopardi dokaj prilagodljivi. Njihov jedilnik je denimo zelo pester – obsega najrazličnejši plen, od hroščev govnačev do ježevcev in 900-kilogramskih volovskih antilop. Sposobni so preživeti v puščavi Kalahari, kjer temperatura redno dosega 43° C, ali v Rusiji, kjer je lahko pozimi 25° C pod ničlo. Preživijo v mangrovskem močvirju na obali Indije ali 5200 metrov visoko v Himalaji. Zaradi prilagodljivosti in izjemne sposobnostiprikrivanja zlahka živijo med ljudmi, tako kot v Mumbaju. Vprašanje pa je, ali se lahko ljudje navadijo živeti z njimi. NAŠ MEDSEBOJNI ODNOS je sicer dolgotrajen, a zapleten, začel pa se je kje drugje kot v Afriki. Leopardi so mlada vrsta: v zdajšnji obliki so se pojavili šele pred 500.000 leti. Podobno kot ljudje so se razširili po obsežnem ozemlju, od južne konice Afrike do ruskega Daljnega vzhoda, na zahodu do Senegala, na jugovzhodu do Indonezije. Morda so sledili prvim ljudem, ki so bili sposobni pregnati leve in druge njihove tekmece, pozneje pa nemara zato, da bi jim kradli živino. Morebiti pa smo mi sledili njim, da bi se hranili z njihovim ulovom. (Mrhovinarji leopardom večkrat izmaknejo plen kot drugim zverem, saj so znani po tem, da ulov zvlečejo pod grm ali na drevo, nato pa se kje v bližini spravijo k počitku in se pozneje vrnejo, da bi se najedli.)

Zaradi plenilskega vedenja leopardov je strah pred njimi zasidran v genomih naših sorodnikov iz reda primatov: celo opice, ki niso še nikoli videle leoparda, se ob pogledu na lisasti rumeno-črni kožuh vznemirijo in postanejo previdnejše. Podobno je tudi z nami, saj občutimo zanimivo mešanico strahu in privlačnosti. Naša razpetost med ti dve občutji je lepo razvidna iz raznolikih naslovov novic, povezanih z besedo “leopard”. Ti pogosto izražajo naklonjenost (“Ljubki novorojeni leopardi ogrejejo srce”), grožnjo (“Še en napad leoparda v Junnarju”) ali so žgečkljivi (“Gisele Bündchen si je v Kostariki nadela kopalke z leopardjim vzorcem”). Neredko pa naslovi izražajo tudi jezo ali željo po maščevanju. Nekoč sem v južnoafriški provinci Limpopo obiskal lastnika govedorejske farme, krepkega, prijaznega možaka pri šestdesetih, oblečenega po taborniško – v srajci s kratkimi rokavi, zelenih kratkih hlačah in zelenih nogavicah do kolen.

Leopard
Kliknite na sliko za povečavo.

Na mizi je imel odprto Sveto pismo kralja Jakoba, vsevprek podčrtano, na klubski mizici pa je bila razstavljena leopardova lobanja. V njej je bila majhna okrogla luknja, ki jo je nedvomnonapravila krogla iz puške. “Te živali imamo zelo radi,” je začel. “So prelepe! Vendar je težko živeti z njimi na istem ozemlju. Na voljo imajo obilo naravnega plena – svinje bradavičarke, pavijane, divje svinje in še drug naravni plen.” A kljub temu so leopardi kar naprej plenili njegova teleta. Odprl je rodovno knjigo, v katero zapisuje rojstva in smrti goveda cenjene pasme zebu, in začel naštevati uboje – v zadnjih 18 mesecih približno vsakih šest tednov eden. Njegovi delavci navadno ugotovijo, da je bilo tele ubito, na jutranjem obhodu, ko naletijo na vznemirjeno kravo, ki muka zaradi tragične izgube in ker jo tišči polno vime. Popelje jih naravnost do “kraja, kjer leži ubito tele, napol požrto na tleh ali v drevesni krošnji”. Rančar meni, da mu vsak uboj teleta povzroči za več kot 1800 evrov škode. “Imamo zelo izkušene stezosledce, ki znajo ugotoviti, ali je ubijala mlajša samica ali starejši samec.

leopard
Navadno se leopard vrača še dva dni.” Uporaba stezosledcev – poleg lobanje na mizici – je dajala slutiti, da je nekdo, vešč ravnanja s puško, v zasedi čakal napadalca. Vendar je bil rančar skop s pojasnili: “Živiš pač z njimi in o njih ne govoriš, saj lahko pristaneš v zaporu, če jim kaj storiš.” (Južnoafriška zakonodaja predvideva zaporno in denarno kazen, vendar so izrečene kazni praviloma blage). Drugi jih “vsako leto pobijejo na stotine,” je dejal. “Ustrelijo jih, stlačijo v jamo, polijejo z bencinom, vržejo vžigalico nanje, in to je to.” Včasih leopardje kože končajo tudi na trgu, ki cveti predvsem zaradi rabe teh kož pri verskih obredih.