Januar 2012

Ledena patrulja

Ko je Jesper Olsen padel, je bilo temno. Temno in mrzlo. Pozimi na severu Grenlandije več kot tri mesece ne posije niti en sam samcat sončni žarek. Povprečna temperatura je –31° C. Veter je neizprosen. Jesper je bil opremljen za takšno podnebje, tako kot je bil pripravljen tudi na neposlušnost psov in prenatovorjene sani, težko prehoden teren in ozke tekaške smuči. Pripravljen je bil celo na padce. Ni pa mogel predvideti, da mu bo, medtem ko se bo prevračal po strmem skalnatem pobočju, iz usnjene nožnice za pasom zdrsnil nož in se tako nesrečno zasukal. Jesper je pristal na njem. Rezilo se mu je zadrlo v desno stegno.

Njegov partner Rasmus Jørgensen nesreče ni videl. Smučal je malo pred njim, njegova čelna svetilka je metala snop svetlobe v temo med črnimi nazobčanimi vrhovi in bledo obalo. Preden je Jesper izgubil ravnotežje, je na smučeh drsel za težkimi sanmi in 13 psi, grabil je za vajeti in se trudil nadzorovati vprego med spustom. Potem je razkrečen obležal na zaledeneli tundri, na njegovih smučarskih hlačah je zevala zareza, po nogi pa mu je curljala kri. Bila sta 800 kilometrov severno od severnega tečajnika, v eni najbolj neobljudenih in negostoljubnih pokrajin na Zemlji.