Ljudstva ob reki Omo

Dunga Nakuwa zakoplje obraz v dlani, v ušesih mu odzvanjajo materine besede. Mrtva je že skoraj dve leti, a za Dungovo ljudstvo mrtvi niso nikoli zelo daleč. V vaseh so pokopani kar pod kočami živih, od ognjišč in ležišč jih loči le kak meter suhe, izčrpane prsti. Tudi v mislih niso nikoli daleč. Zato Dunga še vedno sliši mater: Kdaj boš maščeval smrt svojega brata? Ko je bila še živa, ga je to od časa do časa vprašala in tako vsakič prilila olja na ogenj krvnemu maščevanju, ki se mu je Dunga skušal izmakniti. Odkar je brata Kornana ubil pripadnik sovražnega ljudstva, je on najstarejši sin. Kornana so ubili iz zasede.

Tudi Dungovega očeta je ubil vojščak iz istega ljudstva, dolžnost maščevanja pa je najprej doletela njegovega starejšega brata. A ko je bil umorjen še Kornan, je trdno zakoreninjena tradicija, uhojena kot steze, ki vodijo dol do reke, Dungu naložila dvojno breme. Možje iz njegovega ljudstva Karov slovijo kot odlični strelci. Uspešno so kljubovali vdorom veliko večjih in bolje oboroženih Njangatomov. Pri obeh ljudstvih je običaj, da moža, ki je ubil sovražnika, krasijo posebne brazgotine; ko se to zgodi, mu zarežejo v kožo na ramenih ali trebuhu. Ob umoru sorodnika se od moškega pričakuje maščevanje.

Zato Dunga v materinem vprašanju sliši še nekaj drugega: Kdaj boš končno postal moški?

Dunga je drobne postave in še ni dopolnil 30 let. Roke ima nežne, saj – namesto da bi živel v divjini – že leta prebira knjige. Sediva v majhni restavraciji v mestecu nekaj dni hoda od njegove domače vasi. Vedoč, da imam tudi jaz brate, me vpraša: “Kaj bi ti storil na mojem mestu?” Na Zahodu maščevanje prepuščamo sodiščem. Vendar se v tistem odmaknjenem delu Etiopije takšne ustanove še niso uveljavile. Poznajo le zahteve mrtvih.