Mesojedčeve zadrege
Leta 2050 bo treba prehraniti dve milijardi ljudi več kot danes. V osem mesecev trajajoči seriji člankov skušamo dognati, kako bi to lahko naredili – ne da bi preobremenili planet.
Nezdravo. Hranljivo. Okrutno. Okusno. Škodljivo za okolje. Kleno ameriško. V razpravah o mesu slišimo kup različnih mnenj.
V pitališču Wrangler na Visokih planjavah na skrajnem severu Teksasa se je iztekala noč in 20.000 ton mesa se je počasi prebujalo. Ljudje, ki to farmo vodijo, pa so bili na nogah že več ur. Iz dimnikov krmišča se je valila para; po prehodih so hrumeli tovornjaki in sipali reke parjenega in stisnjenega koruznega zrnja v 14 kilometrov betonskih korit. V nabito polnih stajah so druga za drugo skozi ograjo pokukale velike glave in navalile na vsebino korit. Za večino tukajšnje črede, ki šteje 43.000 glav, je bil to samo še en dan kopičenja kilograma lepo marmorirane govedine. Blizu severnega konca posestva pa se je nekaj sto krav vkrcavalo na zadnjo pot: popoldne naj bi že prepolovljene visele s kavljev.
Meso pomeni umor. Meso – zlasti govedina – so cigarete in vozilo hummer skupaj. V dobro živali, našega zdravja in zdravja planeta bi morali jesti manj mesa. Meso je okusno. Meso je hranljivo. Nič čudnega, da se povpraševanje po njem po svetu povečuje in je treba najti način, kako bi ga priredili še več. Na kratko, meso – zlasti govedina – je postalo predmet vročih polemik. V teh polemikah ljudje s svojimi utemeljitvami ne morejo kar utišati drugih – Američani, denimo, ne morejo odločati, koliko govejega ali drugega mesa bi smeli pojesti Kitajci, katerih življenjska raven je vse višja. Prav vsak od nas pa ima o tem osebno mnenje, ko gre po nakupih.Kritiki industrijski prireji govedine očitajo, da se zaradi nje segreva ozračje, zaradi nje so zasedena zemljišča, ki bi jih lahko uporabili, da bi nahranili več ljudi, poleg tega onesnažuje in trati dragoceno vodo – pa še milijoni glav živine so obsojeni na rano smrt in bedno življenje v ujetništvu. Toda večina se nas bolj slabo zaveda, kako dejansko prirejajo govedino, ki jo jemo. Januarja letos sem med daljšim popotovanjem po svetu mesa teden dni prebil v pitališču Wrangler v Tulii v ameriški zvezni državi Teksas. Iskal sem odgovor na temeljno vprašanje: ali je lepo in prav, če Američani jemo govedino?
Tako sem se v četrtek ob 6.45 pridružil Paulu Defoorju, poslovodji podjetja Cactus Feeders, družbe, ki vodi Wrangler in osem drugih pitališč na severu Teksasa in v Kansasu. Cactus vsako leto pošlje na trg milijon glav živine; z Defoorjem sva opazovala, kako so jih nekaj deset spravljali na tovornjak. Temperatura je bila okoli minus 10 stopinj Celzija. Od živali je puhtelo, ko so kavboji na konjskih hrbtih in peš zganjali po ograjenem prehodu 17 glav – toliko, da so napolnili zgornje nadstropje velikega dvonadstropnega tovornjaka.
Živali niso mogle vedeti, kam so namenjene; kljub temu je na vrhu rampe vodnica obstala in ni hotela v tovornjak. “Dan ali dva v tednu je nekaj uric nekoliko težavnih,” je dejal Defoor. “To delo morate opravljati z veseljem.” Nekaj kavbojevih spretnih manevrov in zastoj je bil odpravljen. Skoraj deset ton žive teže se je prevalilo v gornje nadstropje tovornjaka, potem jih je še deset napolnilo spodnji del. Tovornjak se je stresel. Iz rež ob straneh se je usul prah. Voznik je zaprl drsna vrata, se povzpel v kabino in odpeljal čez dvorišče.
Z Defoorjem sva mu sledila v poltovornjaku. V obori, ki je bila zadnje domovanje teh živali, so ravnalniki že strgali petmesečno zalogo gnoja s podlage. Ko sva prišla do vhoda, je tovornjak že izginjal proti avtocesti I-27 in mesnopredelovalnemu obratu v okolici Amarilla. Oddrvela sva za njim. Nebo za nama se je ravno začenjalo barvati rožnato. “Če pojeste za obrok 15 dekagramov puste govedine,” je dejal Defoor, “bo ena od živali, ki ste jih videli vkrcavati se na tovornjak, zadostovala za 1800 obrokov. To je neverjetno. Na tovornjaku pred sabo gledate 60.000 mesnih obrokov.”