Mož s poslanstvom
PEDRU OPEKI, 65-letnemu, v Buenos Airesu rojenemu misijonarju slovenskega rodu, pravijo bojevnik upanja. Na Madagaskarju, kjer velika večina ljudi životari pod pragom revščine, živi že skoraj 40 let. Pod njegovim vodstvom je pred 24 leti začelo na smetišču prestolnice Atananarivo rasti naselje, ki je postalo dom številnih prej brezdomnih, med smetmi živečih otrok. Marsikateremu je dobesedno rešil življenje, ki so ga prej zaznamovali skrajna beda, lakota, bolezen, pogosto tudi nasilje. Opeka je v Malgaših, za katere pravi, da so se morali zaradi revščine in otoške izoliranosti umakniti v fatalizem, da ne bi znoreli od gorja, zbudil novo upanje.
Razviti svet se ukvarja s težavami, ki so v primerjavi s težavami najrevnejših delov sveta skoraj smešne. Vas to kdaj jezi, spravlja v obup?
Obupan nisem, včasih pa človeka prime sveta jeza. Razviti imajo toliko znanja in bogastva, vse vedo o dogajanju po svetu … Pa vendar pogosto ostajajo brezbrižni do ljudi v Afriki, ki jo je svet pozabil. Afričanom bi lahko zagotovili najosnovnejše – zdravstveno oskrbo, pitno vodo, človeka vredno stanovanje … Zato dvigam glas za te najrevnejše, posebej za otroke in mladino.
Kljub temu ne obupate. Od kod vam energija?
Dobim jo od otrok. Na Madagaskarju smo s ceste pobrali več kot 11.000 otrok. Ko me ti srečajo, me pozdravljajo in prijemljejo za roko, pri tem pa jih je en sam smeh. Takrat vidite prav posebno življenjsko moč, posebno energijo, kakršne v Evropi ne morete videti. Zaradi teh otrok vztrajam, zanje se moram boriti. Na tisoče jih je, na milijone!
Če bi dobili Nobelovo nagrado za mir, za katero ste bili predlagani, bi se znašli tudi v družbi ljudi, ki si je nikakor niso zaslužili.
Veste, meni so dali nagrado že ljudje – najbolj ljudje na Madagaskarju, ker so mi verjeli, me sprejeli kot enega svojih in mi sledili. Pa tudi ljudje po svetu – v Franciji, Avstraliji, Sloveniji, kjer me tako toplo sprejmejo. Ne delam za nagrade, a če taka nagrada pride, je dobrodošla. Odpira vrata po vsem svetu, saj se človeka, ki dela za mir, ne bo nihče otepal. Ko govori o najrevnejših, mu svet prisluhne.
Kaj pa načrti za prihodnost?
Še naprej graditi nova naselja, šole, ambulante, ceste, napeljevati elektriko in vodo. Dela imamo še za desetletja.