Na Blejskem jezeru

Težava okoli 20 tisoč let starega jezera tektonsko-ledeniškega izvora je njegova slaba naravna pretočnost. Voda v bližnjem Bohinjskem jezeru se zamenja štirikrat na leto, v Blejskem jezeru pa se po naravni poti zamenja le enkrat v štirih letih. Da bi povečali pretočnost jezera, ga bolje prezračili in tako zmanjšali onesnaženost, so leta 1964 iz bližnje Radovne vanj napeljali svežo vodo. Ugodni učinki so se pokazali šele po nekaj letih.

Dovajanje vode je bilo neredno in v zelo neenakomernih količinah. Poleg tega je bilo jezero močno onesnaženo z organskimi snovmi in cvetenje rastlinskega planktona s prevlado cianobakterij stalno. Stanje vode je bilo tako, da je dotok Radovne v prvih letih celo povzročil razrast alg in cianobakterij. Vodni tok je namreč premešal vodo in, poenostavljeno povedano, hranilne snovi, ki so bile prej “ujete” v globinah, so se sprostile. Leta 1981 je bil izpeljan naslednji ukrep – gradnja natege. Cevi natege, ki izrablja višinsko razliko med jezerom in Savo Bohinjko, kamor vleče globinsko vodo, so speljane meter nad jezerskim dnom. Natega ima oddušnik, saj bi sicer, če bi se pojavili plinski mehurji, vodni tok v ceveh zastal. Prva leta je iz njega prihajal sila neprijeten vonj smrdelo je po gnilih jajcih. Razlog je bil vodikov sulfid, za kanalizacije in močvirja značilen plin, ki nastaja ob razgradnji organskih snovi brez prisotnosti kisika. Prav takšna razgradnja je potekala v Blejskem jezeru.

Čez čas, ko se je prezračenost vode izboljšala, se je smrad pojavil le še redko. Ljudje, ki so se ukvarjali s problematiko jezera, so v naslednjih letih ugotovili, da premišljeno, usklajeno dovajanje sveže vode iz Radovne in odvajanje globinske vode prek natege pomeni pravo rešitev za “gnijoče” jezero. K izboljšanju razmer v prvi polovici 80. let je pomembno pripomoglo tudi popravilo dotedanje in dograditev nove kanalizacije v naseljih v pojezerju, od koder so prej v jezero našle pot številne odplake. Koncentracija fosforja in dušika, ključnih hranil za vodno floro, se je tako zmanjšala razmeroma hitro, za izboljšanje življenjske združbe drobcenih vodnih organizmov, katerih vpliv daleč presega njihovo majhnost, pa je bilo potrebnih več deset let. Vračamo se proti čolnarni in fotografu se zazdi, da je v delno prosojni globini jezera videl senco velike ribe – nemara ene od tistih, ki jih je, oblečen v potapljaško obleko, posnel v jezeru prav za to reportažo. “Morda je som,” pogleda za njegovo roko Sodjeva, “somi so radovedni. Včasih, ko jemljeva vzorce, pridejo ‘pozirat’.”

Prav som, znan pod imenom Maks, je bil ena od znamenitosti Blejskega jezera. Ko je lani avgusta Avstrijec, eden od ribičev, ki plačajo 28 evrov za dnevno ribolovno dovolilnico, potegnil iz vode orjaka, se je njegovo življenje najverjetneje končalo. “Dolg naj bi bil 245 centimetrov, vendar tega ne moremo z gotovostjo reči, saj uradno merjenje ni bilo opravljeno,” pravi Marijan Fon, tajnik Ribiške družine Bled. Potapljači so Maksa pogosto srečevali, pravijo, da jim je brkati velikan, po različnih ocenah star od 50 do 80 let, potope spreminjal v nepozabna doživetja. Pred leti ga je fotografiral Ciril Mlinar Cic, sicer zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. “Imel je raztrganino na zgornji ustnici, kar je bilo najbrž od trnka, na katerega se je bil ujel,” meni Mlinar. “Prav tako raztrganino pa so opazili tudi pri ujetem velikanu.” V Blejskem jezeru je še nekaj zelo velikih primerkov, a Maks je bil med njimi največji; veljal je za največjo sladkovodno ribo pri nas.

Srečanje s tako veliko ribo bi potapljača ali kopalca zlahka navdalo s strahom, toda som je ljudem nenevaren. Tako kot tudi druge ribe, ki živijo v jezeru – ščuke, smuči, krapi, jezerske postrvi … Skupno jih je 19 različnih vrst. Zaradi ribolova pa ribiči v jezero ribe tudi vlagajo. “Vlagamo krape, smuče, ščuke, linja in še nekatere druge vrste,” pove Fon. Medtem ko se vračamo proti čolnarni, se nam približuje čoln in za krmilom sedeča Edita Sodja se mu na daleč izogne. “V turistični sezoni moramo na veslače kar precej paziti,” pravi. Čoln, ki ga uporabljata s sodelavko, poganja elektromotor, zato je tih in ne prav hiter.

Aleš Fevžer (Iztok Čop)

Rekreativnih veslačev na jezeru v prijetnejšem delu leta ne manjka, a čolni so na njem tudi v preostalem delu leta. Že leta 1913 je bila tu prva veslaška regata, prvo veliko tekmovanje pa je potekalo leta 1930, ko so se veslači pomerili za naslove prvakov tedanje Kraljevine Jugoslavije. V naslednjih desetletjih so bila tu še številna velika tekmovanja, med njimi tudi štiri svetovna prvenstva; zadnje je bilo leta 2011. Bled že dolgo slovi po svojih veslačih – na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih so člani blejskega veslaškega kluba osvojili 19 odličij. Spomnimo se samo na Iztoka Čopa, ki je leta 1992 v Barceloni osvojil svoje prvo, dve desetletji pozneje pa v Londonu še zadnje, četrto olimpijsko odličje.