Na silo odvzeti

Od trenutka, ko je Kolumb konec 15. stoletja pristal ob obalah Bahamskih otokov, so staroselske otroke izrabljali v prizadevanjih za podjarmljenje domačinov in za zagotavljanje prevlade zahodni polobli. Evropski misijonarji so delovali v skladu s papeškimi bulami, ki so začrtale doktrino osvajanja, in so staroselske otroke ločevali od staršev. V ta namen so ustanavljali misijonske šole, v njih pa so bili otroci komaj kaj več kot neplačana delovna sila.

V misijonskem sistemu je “izobraževanje” pomenilo spreobračanje v krščansko vero. Staroselski otroci so bili dejansko talci, ki so se znašli v sužnosti, trpeli so prisilno delo, dolžniško odvisnost, nasilje in spolne zlorabe. Grobe kršitve človekovih pravic, za katere je odgovorna rimskokatoliška cerkev, so se dogajale več stoletij.
Tudi ameriška vlada je pozneje izobraževanje izrabljala kot sredstvo za podjarmljanje staroselskih ljudstev. Zakon o sredstvih za civiliziranje Indijancev iz leta 1819 je denar iz državnega proračuna namenjal protestantskim in katoliškim cerkvam, da so ustanavljale internate “za seznanjanje [staroselcev] z navadami in umetnostjo civiliziranega načina življenja”. V praksi je to pomenilo kulturno izkoreninjanje in vsiljevanje tuje vere. Ta politika je nazadnje vodila v ustanavljanje državnih internatov; prva je bila leta 1879 ustanovljena Indijanska obrtna šola Carlisle. Ustanovil jo je vojaški častnik Richard Pratt, čigar poskusi asimiliranja staroselskih zapornikov so postali model za “izobraževanje Indijancev”. Namen je bil, kot je rekel, “ubiti Indijanca v človeku in rešiti človeka”.

DAWN NEPTUNE ADAMS, PENOBSKOTI
Poslana v rejništvo v Maine, 1978–1992

Sprejela jo je nestaroselska družina, in ko se je pri 17 letih vpisala na kolidž in prijavila v študentski dom, je ostala brez doma (ker posvojiteljica ni več prejemala plačila za njeno oskrbo). “K meni v šolo je poslala starejšo sestro, prav tako posvojenko, da mi je prinesla torbo z najosnovnejšimi stvarmi,” se spominja Adamsova. “Mesec pred koncem srednje šole sem naenkrat ostala brez doma.”

ESTHER NUQAQ’AQ GREEN, JUPIKI
Moravski otroški dom Nunapitsinghak, Aljaska, okoli leta 1948

”Nekega dne so prišli in naju odpeljali … Prišli so ti ljudje in se prek tolmača pogovarjali z mamo,” se spominja Greenova.
“Zame je bil to šok.” Prisegla je, da bo varovala brata, a ga ni mogla. “Najprej so naju ločili od mame, potem pa še drugega od drugega. Nič nisem mogla narediti. Dolga leta so pretekla, preden sva se spet videla.”

CLARITA VARGAS, KOLVILI
Misijonska šola sv. Marije, Washington, 1968–1974

Vargasova je imela 12 sorojencev; šest so jih poslali v Misijon sv. Marije zaradi hude revščine in neuravnovešenosti staršev. V šoli so od nje zahtevali, da dela. “Tipkati smo morali dopisnice, s katerimi je misijon ljudi po vsem svetu prosil za donacije in podporo,” pripoveduje. “Ne vem, koliko smo jih natipkali. Zdelo se mi je, da jih je na stotine, vsi otroci skupaj pa smo jih natipkali na tisoče. Ko smo vse natipkali, smo morali iti v menzo in jih vlagati v ovojnice.” Poleg tega je lupila krompir, da je imela vse členke otrdele. Učiteljica ji je za rojstni dan podarila lupilnik. “Uporabila sem ga in ga odložila na kup z vsemi drugimi 20 lupilniki.”

WILLIE STEVENS, SELIŠI
Misijon in šola sv. Ignacija, Montana, 1964–1972

“Pripadam generaciji … ki je izgubila svoj jezik, svojo kulturo,” pripoveduje Stevens. “Starši in stari starši nas niso hoteli učiti jezika, ker so vedeli, da bi nam to samo škodilo.” Spominja se nun, ki so otroke poravnavale v vrsto z ravnili. “Če je kdo naredil kaj narobe, smo ga lahko tepli vsi,” pove. “Med nami je danes zelo veliko ljudi, ki niso več katoličani.” Trinadstropnega opečnatega šolskega poslopja v rezervatu Flathead ni več. “Stavba je bila zelo lepa in bi bila še vedno uporabna … toda v njej je trpelo toliko ljudi, da so zahtevali odstranitev. Pa so jo porušili.”

Ko so se učenci vrnili domov, so ugotovili, da so zaradi indoktrinacije in zlorab, ki so jih doživeli, postali tujci. Težko je bilo spet vzpostaviti tesne odnose s svojci – otroci pogosto niso več znali tekoče govoriti maternega jezika, starši pa niso znali angleško. Ker so v internatu pozabili svoj jezik in obrede ter nosili zahodnjaška oblačila – postali so “beli” – se je dogajalo, da so se jih v domači skupnosti izogibali. Poleg tega niso bili ustrezno usposobljeni za kvalificirana dela, saj so jih večinoma izkoriščali za opravljanje kmečkih in drugih fizičnih del ali kot služinčad. Nekdanji učenci so, ko so odrasli, bežali v mesta, tam pa niso mogli dobiti služb, stanovanj in posojil, saj je bil v družbi, ki je zlagano obljubljala, da sta izobrazba in asimilacija odskočna deska za uspeh, globoko zakoreninjen rasizem. Veliko se jih je tako znašlo na cesti ali v slabo plačanih službah, številni so videli edino možnost zaposlitve v vojski. V vojnah so se borili za državo, ki ni izpolnjevala obveznosti iz sporazumov, sklenjenih s staroselskimi ljudstvi; ne le da njihovih pripadnikov ni varovala, še naprej je sodelovala v prizadevanjih za izkoreninjenje.
Pripadnikom staroselskih ljudstev je bilo ameriško državljanstvo priznano šele leta 1924.
Preživeli iz misijonskih šol so dolga desetletja tiho trpeli. Redki so govorili o stiskah, ki so jih doživljali v internatu. V sebi so pestovali to grozo in sramoto, se borili za obstoj in pogosto zabredli v alkoholizem, nasilje in disfunkcionalnost; ta je postala družinski vzorec in se nadaljevala z vsakim novim učencem.

STARŠE, KI NISO HOTELI IZROČITI
OTROK, SO OBSODILI NA ZAPORNO
KAZEN, POLEG TEGA V REZERVATIH
NISO VEČ PREJEMALI PAKETOV HRANE.

VIOLA GALA, VALAPAJI
Indijanski internat Theodora Roosevelta, Arizona, 1964–68; Indijanska šola v Phoenixu, Arizona, 1968– 1970; Stewartova indijanska šola, Nevada, 1972–73

Gala je imela dobre ocene, a so jo tepli, če je govorila v maternem jeziku. Ko se je njena mama zdravila v bolnišnici, pravi, ni “vedela niti tega, ali je v smrtni nevarnosti”. Domovina njenega ljudstva leži vzdolž zahodnega roba Velikega kanjona, daleč od kraja Fort Apache, središča Phoenixa in severne Nevade – od krajev, kjer so bili internati, v katerih se je šolala. “Tudi bratje so doživljali isto. Ničesar nam niso povedali. Bratje so prišli k meni in me vprašali, ali bi šla k mami. Tistega večera ob sedmih smo potem ušli, da bi jo obiskali. Prej kot v eni uri smo za sabo že zaslišali policiste in odpeljali so nas nazaj.”

GEORGE JOHNSON, JUPIKI (zgoraj)
Zavod v Wrangllu, Aljaska, 1963–64; Indijanska poklicna šola Chemawa, Oregon, 1967–1971

Najhuje je bilo v internatu ponoči poslušati druge otroke, kako jokajo zaradi domotožja, pravi Johnson. A tudi njemu se je tožilo po življenju na Aljaski. “Pogrešal sem dolge ure lova. To mi je manjkalo. Da bi hodil z brati lovit ribe, divjad.” Pogrešal je tudi prostost, da bi lahko nabiral borovnice ali iskal školjke. Ker je tako dolgo živel tako daleč od doma, je pozabil veščine, ki se jih je bil naučil med svojci, pravi. “Če zapustiš Aljasko in tako dolgo živiš drugje, ob vrnitvi domov sprašuješ: ‘Kako se to naredi?’ … Če ostaneš tako dolgo proč od doma, ne znaš niti kuhati.”

EUGENE HERROD, MASKOGI
Carterjevo semenišče, Oklahoma, 1956–1968

“Telesnega kaznovanja je bilo ogromno,” pripoveduje Herrod, ki je imel komaj šest let, ko so ga poslali v internat. Otroci so bili neredko našeškani “z velikimi palicami”, pred tem pa so si morali sleči hlače in spodnje perilo. Toda telesna bolečina zanj ni bila nič v primerjavi z osamljenostjo. “Najhujša od vsega, česar se spominjam, je bila čustvena osama,” pove. ”Vlada je kriva, da so družine v naših skupnostih postale disfunkcionalne, saj je popolnoma uničila zelo dobro zasnovano in dobro urejeno plemensko družbo, ki se je ohranjala dolga stoletja.”

WANDA GARNIER, LAKOTI
Poslana v Misijon svetega rožnega venca v Južni Dakoti, 1958–1963

“Uničili so nam družinsko življenje,” pripoveduje Garnierova, ki pogreša nekdanjo povezanost z domačimi. “Preden sem šla v misijonsko šolo, smo si bili blizu in to mi je veliko pomenilo. Drug drugemu smo bili vse na svetu … Po vrnitvi iz misijonske šole vsega tega ni bilo več. Veste, s tem so tako razbili družine, da danes marsikdo sploh ne ve, s kom je v sorodu. Naša kultura je bila v internatu zares do kraja poteptana.”

Besedilo: SUZETTE BREWER
Fotografije: DANIELLA ZALCMAN