Nenavadni primer tigrov s spremenjenimi progami

Trajalo je 50 dni, preden nam je džungla vendarle razkrila svojo največjo skrivnost. Dolgih 50 dni smo se prevažali po makadamskih cestah v rezervatu za tigre Similipal v vzhodnoindijski zvezni državi Odisha in med drevesi v polzimzelenem gozdu oprezali za izmuzljivo živaljo, tigrom, znanim pod imenom T12, za katerega zaradi nenavadnega videza velja, da je simbol populacije, ki se je znašla na nevarnem razpotju.

Bilo je pozno popoldne 50. dne, ko je pred poltovornjak nenadoma hušnila temna silhueta. Sunkovito sem zavrl. Pred vozilom je vso širino ceste zasedal velikanski tiger in strmel naravnost v naju z Raghujem. Bil je starejši samec – to je dokazovala njegova velikost – imel pa je prav tisti nenavadni, nezgrešljivi kožuh, ki sva ga iskala.

“Črn je,” je zašepetal Raghu. Razburjeno je pokazal na tigra in ponovil: “Črn je!”

Tiger z vzdevkom T12 je imel temno dlako, ki ga je prekrivala kot razcefrano ogrinjalo. Skozi črnino so se po vsem telesu lesketali oranžni prameni, ki so bili na obrazu in sprednjih nogah širši kot drugod. Nenavadno razširjene črne proge pri tigru so značilne za redko gensko mutacijo, imenovano psevdomelanizem, in jih ima približno polovica od okoli 30 tigrov v rezervatu Similipal. Pričajo o uspešnem naravovarstvenem ukrepu, hkrati pa kažejo na mogoč katastrofalen zaplet. Kajti čeprav je tigrov v Similipalu več kot v preteklih desetletjih, je rezervat zemljepisno popolnoma ločen od območij, kjer živijo druge populacije tigrov – nekakšen “tigrov otok”, na katerem se genski sklad nevarno zmanjšuje.

Ko je NTCA leta 2006 opravil popis prosto živečih tigrov po vsej Indiji, je naštel približno 1400 živali – občutno manj kot stoletje prej, ko jih je bilo po ocenah 40.000. V Similipalu je populacija dosegla najnižjo točko leta 2014, ko so tam živeli le še štirje tigri, med njimi zgolj en samec. A leta 2015 je ta samec, približno leto pred smrtjo, zaplodil T12, ki ima nenavaden, pretežno črn kožuh. Odtlej je T12 tudi sam zaplodil že več mladičev moškega spola. Populacija tigrov v Indiji si je v zadnjih 20 letih opomogla predvsem zaradi naravovarstvenih prizadevanj NTCA in gozdarjev. Po ocenah iz leta 2022 živi v državi že več kot 3100 tigrov. V Similipalu se je populacija zadnje desetletje počasi, a vztrajno povečevala, zato se je sprva zdelo, da je njena vse večja številnost svojevrsten dokaz obsežnejše zgodbe o uspehu. Toda upravljavci rezervata so začeli kaj kmalu opažati, da ima vse več mladih tigrov enako temno dlako kot T12. Mutacija je po mnenju gozdarjev in genetikov neškodljiva – zgolj posebnost v zunanjem videzu, ki jo povzroča naključna, naravno nastala sprememba v DNK.

Toda to, pravijo strokovnjaki, kaže tudi na možnost hudih težav. Če se je ta mutacija tako hitro razširila po populaciji v Similipalu, kjer imajo vsi tigri zaradi nenadzorovanega parjenja v sorodstvu zelo podobno gensko zasnovo, bi se prav tako hitro razširile tudi resnejše genske nepravilnosti. Zato se je naloga vodilnih indijskih strokovnjakov in ustanov za varstvo tigrov spremenila: od prizadevanj za povečanje števila tigrov so se preusmerili v preprečevanje parjenja v sorodstvu, preden bi bilo prepozno.

Ko gre za obnovo genske raznolikosti med indijskimi prosto živečimi tigri, je odločilni korak – parjenje – še vedno prepuščen naravi. Za tigre pa je pred parjenjem značilno selektivno dvorjenje. Novembra, manj kot mesec po tem, ko so v rezervat izpustili Jamuno, so omamili še drugo tigrico iz Tadobe, ki je dobila vzdevek Zeenat, in jo preselili v ograjeni prostor v Similipalu. Jamuna se je razmeroma hitro vživela v novo okolje, za Zeenat pa je preselitev pomenila veliko večji stres in je hitro zatavala onkraj meja rezervata. Ker uslužbenci zavoda za gozdove niso želeli, da bi se preveč oddaljila, so poslali ekipo, da jo je znova omamila in pripeljala nazaj. V ograjenem prostoru je nato preživela še nekaj tednov, da bi se bolje prilagodila okolju, preden so jo izpustili na teritorij tigra T12.

Obe z Jamuno sta nosili ovratnico GPS, da so lahko gozdni čuvaji ves čas spremljali njuno gibanje in vedenje. Ker so vedeli, kje se zadržujeta, so na terenu uporabljali nočne kamere, da so ju opazovali z varne razdalje. Niti za hip ju niso izpustili izpred oči, saj so želeli videti, ali se bo katera od njiju srečala s T12 ali kakim drugim samcem. Toda ves čas so ju videvali sami. Dvorjenje tigrov je sicer zelo opazno. Tigra, ki se nameravata pariti, včasih po več tednov skupaj hodita po gozdu in se glasno oglašata. Ko sta si tigrici vzpostavljali teritorij v Similipalu, čuvaji niso opazili prav nobenega znamenja, da bi bili v stiku s T12. Do neke majske noči. Ko so pregledovali posnetke ene od kamer za toplotno in slikovno snemanje, so naleteli na posnetke Zeenat s T12. To je bil neizpodbiten dokaz za začetek paritvenega obreda.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.