MALAŠKA OŽINA – PIRATI JO IMAJO RADI. POMORŠČAKI SE JE BOJIJO.
SVETOVNA TRGOVINA BREZ NJE NE MORE.

“Od tod lahko vonjam morje,” je rekel jetnik. To se je zdelo malo verjetno, saj je te besede izgovoril človek, ki je tičal zaprt v zvočno izolirani celici v severni Maleziji, kar nekaj kilometrov daleč od najbližjega morja. Vse, kar sem lahko zavohal v tej vlažni, pobeljeni ječi, je bil amoniak, s katerim so čistili tla.

Težko je bilo reči, kaj od tistega, kar je trdil jetnik, je bilo res. Enkrat je zatrjeval, da je nedolžen, drugič je priznal, da je kriminalec. Najprej je omenil, da ima tri otroke, pozneje je njihovo število povečal na štiri. V njegovem potnem listu piše, da se imenuje Johan Ariffin, toda malajske oblasti dvomijo, da je to njegovo pravo ime. Star naj bi bil 44 let (glede na sive pramene v njegovih črnih laseh bo to najbrž držalo) in naj bi živel na Batamu, indonezijskem otoku južno od Singapurja.

Ljudje njegove baže pogosto prihajajo od tam, je rekel stražar. Čeprav ječarji še vedno ne vedo zagotovo, kdo je, pa jim je popolnoma jasno, kaj je: namreč lanun. Ko sem tolmača zaprosil, naj mi pove ustrezen angleški izraz, mi je pojasnil, da ga ni in da je to beseda, v kateri se je v dolgih letih nakopičilo veliko najrazličnejših družbenih in zgodovinskih pomenov. Preprost, toda nepopoln odgovor bi bil, da je pirat.