Ko je Susan Connell tistega dne prispela do prve naftne vrtine, je na armaturno ploščo svojega 18-kolesnega tovornjaka odložila modna črno uokvirjena očala, splezala iz kabine in si zapela ognjevarni pajac. Bil je začetek julija, približno ob sedmih zjutraj. Bila sva v indijanskem rezervatu Fort Berthold v zahodnem delu Severne Dakote. Devetintridesetletna Connellova, mama dveh deklic, je ena redkih žensk, ki na tem območju (tako imenovani naftni zaplati) vozijo težki tovornjak s cisterno. Prevaža industrijsko vodo, kakor ji uradno pravijo. Vozniki ji rečejo umazana voda. Prvih nekaj dni po tem, ko začne vrtina obratovati, prihajajo na površje skupaj z nafto različne tekočine in druge snovi, uporabljene med vrtanjem, veliko je tudi slane vode, ki se zadržuje nad plastmi kamnin, v katerih je ujeta nafta. Delež snovi, s katerimi so si pomagali pri vrtanju, se med črpanjem postopoma zmanjšuje in naposled ostane večinoma le še slana voda. V petih kot dvonadstropna hiša visokih rezervoarjih pred nama je bila nafta; v šestem je bila umazana voda s kemikalijami. To naj bi Connellova odpeljala v vrtino za odpadno vodo.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!