Od kmetije do omare

Indigo je le ena od sestavin v popolnoma pregledni dobavni verigi znamke SukkhaCitta. Sleherni kos tkanine v kolekciji te blagovne znamke, utemeljene na načelu “od kmetije do omare”, je stoodstotno izdelan iz rastlin, pri čemer je sledljivo vse od naravnih vlaken do rastlinskih barvil, pridelanih v skladu s pravili regenerativnega kmetovanja.
Bombažna vlakna so ročno predena in blago je stkano z ročnimi statvami. Tkanino krasijo staroselske rokodelke, za to pa uporabljajo zapleteno tehniko vzorčenja, imenovano batik. Vzorec ročno narišejo z voskom, nato pa tkanino potopijo v kad z barvo, jo posušijo na soncu ter jo nazadnje urežejo in iz nje sešijejo oblačila. Celoten proces od semena do oblačila traja
približno 60 do 180 dni. Ko so oblačila izdelana, jih pošljejo v glavno prodajalno znamke SukkhaCitta v Džakarti, prodajajo pa jih tudi na spletu in v izbranih butikih v Singapurju in New Yorku.

Tako imenovano gibanje počasne mode je nastalo kot neposreden odziv na vrednote hitre mode, trenutno prevladujočega industrijskega procesa, za katerega so značilni presežki in odpadki. Številni današnji proizvajalci oblačil prispevajo k več kot sto milijard dolarjev vredni industriji cenenih poliestrskih majic in pajkic iz spandeksa, ki živi na račun izkoriščanih delavcev in okolja. Indonezijska reka Citarum, glavni vir pitne vode in vode za namakanje, je onesnažena s strupenimi kemičnimi snovmi, ki jih v vodotok spuščajo tekstilne tovarne vzdolž njegovih bregov. Globalni vpliv pa sega še dlje. Vse od puščave Atakama v severnem Čilu do odlagališča pred gansko prestolnico Akra so gore zavrženih oblačil iz leta v leto višje.

SukkhaCitta ni prva blagovna znamka, ki modo ustvarja drugače. Pri tem se ne izmika temeljni resnici, da so skrbno in premišljeno izdelana oblačila sorazmerno dražja od drugih. A Riadini-Flescheva je prepričana, da bodo kupci, če se bodo zavedali vrednosti stvari, ki jo kupujejo, doumeli tudi, da so poceni oblačila v resnici veliko dražja. “Sveta ne bodo spremenile obleke, ampak ljudje, ki jih nosijo,” pravi. Njena pot se je začela z iskanjem odgovora na vprašanje, kako bi lahko svoje znanje uporabila kot most, čez katerega bi pomagala soljudem in obenem poskrbela za blaginjo planeta.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.