Na afriškem podeželju kilometre od glavnih cest odskakujejo sem in tja nogometne žoge.
Igrišča so gola, pa poraščena, pa zapleveljena, pa peščena – čisto vsak raven prostor je primeren. Vratnice golov so iz napaberkovanega mahagonija ali plavnega lesa.
Nekateri igralci so bosopeti, spet drugi obuti v razcefrane teniske,krepke škornje ali gumijaste natikače. Otroci brcajo in se spretno in sproščeno podijo za zgrbančenimi, na roke narejenimi žogami, merijo moči iz ponosa in veselja – iz golega užitka pri igri.

Je ta “čudoviti šport” sploh lahko lepši od tega?
Jessica Hilltout meni, da ne. Ko je bilo leta 2010 svetovno nogometno prvenstvo prvič v Afriki, se je ta v Belgiji živeča fotografinja namenila gledat, kako brcajo žogo daleč stran od žarometov in velikih stadionov. V sedmih mesecih je v desetih afriških deželah na več kot 20.000 kilometrov dolgi poti odkrila prvinsko igro, pri kateri strast premaguje revščino, cveti iznajdljivost in “ena sama žoga razveseljuje vso vas”.