Plezanje po Antarktiki

Hrumenje zunaj šotora je bilo slišati bolj kot potres, ne toliko kot veter. Nagonsko sem trznil in se zaril globlje v spalno vrečo. Strašnim vetrovom sem že bil priča – tuljenju vetrovnega stržena v Himalaji ponoči, strašljivemu zavijanju patagonskega viharja. Toda to je bilo huje.

Ko je naslednjič butnilo vame, so se stresla tla. Bičalo je šotor, ki je stal med skalama v samotni divjini globoko v Wohlthatovem gorovju na Antarktiki. Trije tovariši so tičali v zavetju v bližini. Osemdeset kilometrov južneje je bil rob Antarktičnega ledenega platoja, prostranega zaledenelega osrednjega dela, ki gospoduje celini. Zemljepisne posebnosti in težnost tu družno sproščajo silovite padajoče ali katabatične vetrove – skozi vrzeli med gorami se spuščajo proti morju kot grmeči plazovi.

Udaril je naslednji sunek vetra. Šotorske palice so se upognile navznoter, šotorka se je uleknila na spalno vrečo. Za trenutek sem zaslišal paranje šivov, kot bi zaregljala strojnica. Iznenada sem se vrtel, letel sem po zraku, obrnjen na glavo. Še vedno sem bil v šotoru, veter me je dvignil in vrgel v goli kamniti zid, ki sem si ga bil postavil za zaščito, potem pa me je zalučal naravnost čezenj. Knjige, fotografsko opremo in umazane nogavice je brez razločkov pometalo naokrog. Iz spalne vreče je frčal puh.

V vratu in ramenih me je ščemelo. Splazil sem se k razpoki v šotorskem krilu, zgrabil tkanino in jo razparal, da sem povečal odprtino. Zaradi drobcev peska in snežnega meteža me je zaskelelo v očeh, ko sem pomolil glavo ven in zavpil v ves tisti trušč. “Na pomoč!”

Da gremo na Antarktiko, je bila zamisel Mika Libeckija. Štiridesetletni kalifornijski deskar in ekstremni pustolovec je opravil že na ducate prvenstvenih vzponov po svetu. Visoki in prijazni mož s sivimi prameni v svetlih laseh izžareva neustavljivo energijo. “Tam sem že bil,” je dejal za območje, ki se imenuje Zemlja kraljice Maud in kamor se navadno podajajo zgolj znanstveniki. “Poznam pot do tja.” Pritegnil je še dva izkušena alpinista fotografa, da sta šla z nama: Keitha Ladzinskija, Koloradčana košatih obrvi, in Coryja Richardsa, rojenega Utašana z vražjim nasmeškom. Naš načrt je bil, da poiščemo največjo skupino še nepreplezanihvrhov na tem območju in opravimo toliko prvenstvenih vzponov, kolikor si jih bomo le drznili.