Po Apalaški poti
Dr. Jakob J. Kenda je lani postal prvi Slovenec, ki je prehodil okoli 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, speljano po Apalačih, pogorju na vzhodni strani ZDA. Oktobra prihaja na knjižne police potopis, ki popisuje njegov štirimesečni pohod in več kot mesec spremljevalnih raziskovanj, kot pravi sam, “resnične” Amerike ob poti. Kenda, doktor literarnih ved, je slovenski javnosti sicer znan kot prevajalec serije knjig o Harryju Potterju.
Če začnemo na začetku – kakšni so bili vaši motivi za pot, ki je med drugim pomenila dolgotrajno ločitev od družine?
Brez družine bi težko zdržal tako dolgo. V ZDA sem odšel konec aprila in do konca junija prehodil južno polovico poti. S sredinske točke sem potem skočil v New York, tam smo se sestali z mojimi in skupaj počasi odpotovali proti najsevernejši točki poti, ki je v Mainu. Nato smo se spet za dva meseca ločili: odšli so domov in jaz sem prehodil drugi del Apalaške poti v nasprotni smeri, od severa proti jugu. Kar se tiče mojega glavnega vzgiba za pot, ga še najbolje opiše Kajetan Kovič v pesmi
Navodilo za hojo: “Iti, hoditi, / ne, ker to hočeš, / ne, ker je treba, / ampak ker tukaj / razen te hoje drugega ni.” Že zelo dolgo sem si želel vsaj enkrat v življenju to metaforo življenja živeti čisto dobesedno – samo iti, hoditi, samo biti.
Veliko ljudi si za hojo izbere zadnja leta zelo priljubljeni Camino. Se vam ta pot ni zdela zanimiva?
Jasno, tudi Camino je lahko ena od dolgih poti, če se ga tako lotiš – stopiš prek praga in greš vse do španskega vogala ob Atlantiku. Ampak skozi Slovenijo ali pa malo dlje od domačih vrat gre še cela vrsta takšnih poti.
Za vsako je potrebnih kar nekaj priprav, poleg tega moraš za tisti “samo biti” dati vse drugo čisto na stran, in to za mesece in mesece, da ne govorim o finančni plati take pustolovščine. Priložnost, da bi prehodil kaj takšnega, boš mogoče imel samo enkrat v življenju. Zato je odločitev za katerokoli izmed dolgih poti skoraj takšna kot odločitev za to, s katerim dekletom bi bil vse življenje. Druga od druge se tako razlikujejo – marsikatera ti je lahko zelo všeč, ampak vprašanje je, katera je tista prava zate. Tu smo torej pri drugih pomembnih motivih, zakaj ravno Apalaška pot. Nikakor mi ni do tega, da bi hodil po cestah, niti po makadamskih. Hotel sem na pot, ki gre ves čas po stezah, hotel sem biti res čim bližje naravi.
Česa posebej predrznega pa si spet nisem želel. Kakšna ekstremna visokogorja recimo so za moje pojme bodisi vse preveč tvegana bodisi preveč organizirana, skoraj turistična. Mikalo me je tudi, da bi se na takšni poti potopil v kulturo, ki je drugačna od naše in me zanima čisto poklicno, saj prevajam avtorje, ki izhajajo iz nje. Pot je morala biti seveda ravno prave dolžine: ne prekratka, a tudi ne takšna, da je ne bi mogel prehoditi v celoti. In tako dalje.
Skratka, preden se odpraviš na takšno pot, je res pametno premisliti, kaj natanko hočeš. Zato je čisto v redu, če dolga leta hrepeniš po tem, da bi se odpravil po eni izmed njih. S tem imaš na pretek časa, da kaj prebereš, in meni je postajalo vedno bolj jasno, da je zame verjetno najbolj prava Apalaška pot.