Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Janez Marenčič

“Pravi fotograf vzame kamero v roke šele, ko ima v duhu slike že skomponirane. Jasno je, da pri tem načinu dela slučaj ne bo igral one važne vloge, kot pri ‘iskanju motiva’. Seveda more biti tudi slučaj vzrok za inspiracijo, vendar le za dovolj impresivnega umetnika. Realizacija pa je vedno zavestna,” je leta 1941 zapisal Janez Marenčič. O njegovem delu so se razpisali skoraj vsi pomembni slovenski kritiki fotografije, a mogoče je prav avtor sam še najbolje ubesedil mnenje o svojih stvaritvah, pa čeprav bi težko rekli, da je bil z interpretacijami radodaren. Ne, le zelo jasen in natančen je bil pri formulacijah, tako kot pri fotografiranju. In šele ko njegove estetsko skoraj popolne fotografije opazujemo z vednostjo o njegovem odnosu do njih, nas pogled nanje zares zadovolji.

“Rasel sem v času, ko je fotografija napravila svoj prvi veliki korak v svet. Prijel sem za kamero – zamenjala naj bi čopič”, so besede Janeza Marenčiča. Njegov prvi fotoaparat je bila boksovka, škatlica iz stisnjene lepenke z zelo majhno lečo, sam je razvijal filme, sam si je naredil povečevalnik, sam se je prebil skozi osnove fotografije. Ko je študiral pravo, se je pridružil Fotoklubu Ljubljana, seveda že s srednjeformatnimi kamerami. Njegove fotografije so sprejemali na razstavah in jih tudi objavljali v revijah. Potem je prišla vojna in v partizane se je odpravil kar s povečevalnikom na ramenih. Žal so se iz tega obdobja ohranile zgolj štiri fotografije, iz katerih pa je v 50. letih minulega stoletja “z dodatkom fotografske malarije”, kot je sam dejal, izdelal povečave in nam zapustil po besedah dr. Damirja Globočnika, kustosa Gorenjskega muzeja v Kranju, “enega najbolj pretresljivih in likovno dognanih medvojnih pričevanj”.

“Zakaj fotografiram? Iz neke notranje nuje, ki je zdaj veselje, zdaj muka, ki pa me vselej znova sili k iskanju novih form pri oblikovanju novih vsebin. In od samega veselja nad lepoto”, je razlagal. Ker ga je zanimalo “prisiliti kamero, da gleda in vidi tako kot moje oko”, tega iz njegovih fotografij ni težko razbrati.