Julij 2011

Portugalski paradiž

Ko se začne mračiti, se biolog Francisco Álvares sprehodi skozi vas Pitões das Júnias na severu Portugalske. Pozdravlja stare prijatelje. Ženski v vdovski črnini mu toplo stisneta roko, ko gre mimo uličnega vogala, kjer sedita in prepevata ljudske pesmi. Pokima prikupni svetlolasi najstnici, ki je v ogrado pravkar zaprla očetovih 200 koz, in se pošali s pastirjem, ki žene dolgorogo govedo s paše proti domu. Na robu vasi se ustavi in ozre proti zahodu, kjer mozaik polj prehaja v gost hrastov gozd, nad katerim se dvigajo nazobčani granitni vrhovi. Z dlanmi pred usti oblikuje lijak, zajame sapo in se oglasi z žalostnim ječanjem, ki zlagoma preide v glasno tuljenje. Odgovori mu le šumenje vetra v drevesnih krošnjah, tu in tam zacinglja kravji zvonec. Pokliče še dvakrat. Končno se zasliši odgovor, presenetljivo blizu in glasen, enako žalosten in na koncu zmagoslaven: volčje zavijanje. Álvares se nasmehne in pokima, potem se napoti proti temnemu gozdu, od koder se je slišal zvok. “Trop volkov ima že vsaj desetletje brloge v hribih nad vasjo,” tiho pove med hojo. “Plenijo vaške pse, koze in teleta, če se jim ponudi priložnost. Pred nekaj leti so se sredi noči prikradli v vas, obkolili neprivezanega osla, ga pognali v beg in zunaj vasi pokončali.” Vas Pitões das Júnias je naselje v parku Peneda- Gerês, prvem in edinem portugalskem narodnem parku, ki je s 700 kvadratnimi kilometri površine majhen v primerjavi z velikanskimi narodnimi parki, kakršen je yellowstonski, ki je bil ustanovljen prvi na svetu. Vendar je zanj značilna velika pokrajinska pestrost, priča pa tudi o tesnem sožitju med naravo in človekom. Štirideset ogroženih iberskih volkov si deli območje s približno 11.000 ljudmi, ki živijo v več kot 80 naseljih, zasnovanih veliko pred razglasitvijo narodnega parka (leta 1971). Pravzaprav tam ljudje in živali živijo drugi ob drugih že od kamene dobe. Odgovor na vprašanje, ali sobivajo v krhkem ravnovesju ali nenehni napetosti, je odvisen od tega, koga sprašujete o tem. Narodni park Peneda-Gerês na goratem skrajnem severu Portugalske ob meji s Španijo je prepreden s hribovji in gorovji, rekami, kanjoni, soteskami in potoki. Večina vasi je v spodnjih delih dolin, kjer je podnebje milejše, oblikovanost reliefa pa ugodnejša za ljudi in živino. Divje osrčje parka je v goratem svetu razčlenjenih granitnih masivov, vetrovnih barij in golih višavij, ki jih ponekod ozelenjujejo sestoji navadne bodike. Z Álvaresom hodiva skozi gozd, ki vse bolj tone v mrak. Zrak je prežet z vonjem po mahu, praproti in ilovici, povsod je slišati žuborenje vode; ta je v narodnem parku Peneda-Gerês človekov nenehni spremljevalec. Na območju dežuje več kot sto dni v letu. Številni bistri in mrzli potoki, ki izvirajo v višavju, se pretakajo skozi šotna barja ali tečejo z gora v bučni paradi potokov, rek in slapov. Pokrajino so oblikovali tudi ljudje, ki tod živijo že od mlajše kamene dobe. O tem pričajo masivni kamniti spomeniki dolmeni, posejani po barjih. Skozi gozd vodi rimska cesta, na skalnatih vrhovih pa stojijo srednjeveški gradovi. Pobočja so preoblikovana v skrbno negovana terasasta polja, na katerih kmetje že stoletja gojijo koruzo in pšenico. Med hojo vzdolž vijugaste reke naletite na opuščen samostan, kjer so rodovi menihov molili in se postili, ali na svetišče, ki ga še vedno obiskujejo romarji. Številne izmed teh stavb, zgrajenih iz tamkajšnjega kamna, preraslih z lišaji in zglajenih od dežja, so tako zlite z okolico, kot bi organsko rasle iz tal.