Potopljena ladja

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

O čem je premišljeval Alfons Müllner, kustos Deželnega muzeja, ko je stal na vrhu brežine v Lipah na Ljubljanskem barju pozno jeseni leta 1890 in zrl v objektiv? Zares je redko katera fotografija tako nedvoumno dokumentarna. Na njej so v ilovico ujeti ostanki reber očitno izjemno velike ladje, v blatu med napol odkopanimi lesenimi ostanki pa stoji on sam, gosposko oblečen, s skicirko v rokah. Njegova praznična, samozavestna drža, pa tudi drža sodelavcev v ozadju razkriva, o tem ni dvoma, njegovo misel: Najdba je za zgodovino naše dežele zlo važna. To so pravzaprav besede, ki jih je Müllner slovesno zapisal na vabilo na predavanje, namenjeno deželnemu glavarju, pove arheolog dr. Andrej Gaspari. Od takrat so številni naključni in strokovni raziskovalci v Ljubljanici in ob njej našli še veliko plovil iz različnih zgodovinskih obdobij. In zdaj, po več kot 120 letih, raziskovalnega arheološkega duha burijo ostanki novoodkritega plovila v Sinji Gorici pri Vrhniki, nič manj pomembnega za zgodovino naše dežele, kot najbrž lahko zapišemo. Arheologi in arheologinje o njem govorijo z enakim navdušenjem, kakor je njihov predhodnik o svojem, a ravnanje z najdbami se je v tem času vseeno zelo spremenilo.

“Raziskovalne metode so od prvih odkritij precej napredovale. Zaradi možne izsušitve in pospešene mikrobiološke razgradnje lesa se danes odločamo predvsem za dokumentiranje in ohranjanje predmetov,” pravi Irena Šinkovec, kustosinja za prazgodovino v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Pomembno se ji zdi zavedanje, da nam danes pač ni treba vedeti vsega. Prav gotovo bodo znanstveniki v prihodnosti sposobni iz arheoloških ostankov pridobiti podatke, o katerih lahko zdaj le sanjamo.