Požiralke zvezd
Albert Einstein je menil, da so črne luknje – sesedene zvezde s takšno gostoto, da niti svetloba ne more ubežati njihovemu privlaku – nekaj tako nenaravnega, da jih v vesolju zagotovo ni.
Einstein se je motil.
SONCE, NAŠA ZVEZDA, BO ŽIVLJENJE KONČALO MIRNO.
Njegova masa je v primerjavi z maso drugih zvezd povprečna, in ko bo v sredici čez približno pet milijard let v jedrskih reakcijah pokurilo še zadnje zaloge vodika, se bodo zunanje plasti napihnile in odplavalev vesolje, sredica pa se bo počasi krčila in se spremenila v belo pritlikavko, zvezdni ogorek Zemljine velikosti.
Zvezda, ki je desetkrat masivnejša od Sonca, umre veliko bolj dramatično. Ob koncu življenja eksplodira kot supernova. Njene zunanje plasti eksplozija razžari in razstreli v okoliški prostor, kjer še nekaj tednov sijejo kot eden najsvetlejših objektov v vesolju. Medtem pa lastna gravitacija stisne sredico v nevtronsko zvezdo, hitro vrtečo se kroglo, ki v premeru meri le približno 20 kilometrov. Če bi vzeli njeno snov v velikosti sladkorne kocke, bi na Zemlji tehtala kar milijardo ton. Njen gravitacijski privlak je tako močan, da bi se, če bi nanjo vrgli piškot, ob trčenju piškota s površjem sprostilo toliko energije kot pri eksploziji atomske bombe.
A tudi to ni nič v primerjavi z agonijo zvezde, katere masa je približno 20-krat večja od Sončeve. Če bi vsako milisekundo razstrelili hirošimski podobno atomsko bombo in to počeli vso dolgo zgodovino vesolja, še ne bi sprostili toliko energije, kot se je sprosti v zadnjih trenutkih življenja zelo masivne zvezde. Zvezdina sredica se pod lastno težo sesede sama vase. Temperatura doseže vrtoglavih 55 milijard stopinj Celzija. Takrat ne more nič ustaviti gravitacijske sile. Velikanski kosi železa, veliki kot Mount Everest, se v hipu zdrobijo v mivko. Atomom potrga elektrone, jedra pa razpadajo na protone in nevtrone. Ti miniaturni delci se takoj za tem spremenijo v kašo kvarkov, leptonov in gluonov. In tako naprej, v vse manjše in manjše delce, ki se vse bolj in bolj zgoščajo, dokler …
Tega stavka danes še ne zna končati nihče. Ko skušamo razložiti dogajanje ob tako neverjetnem pojavu, obe glavni teoriji, ki pojasnjujeta ustrojvesolja – splošna teorija relativnosti in kvantna mehanika – podivjata, kot kazalci na inštrumentih pri letalu, ki strmoglavlja.
Zvezda je postala črna luknja.
Črna luknja je najbolj črno brezno v vsem vesolju zaradi ubežne hitrosti, ki je potrebna, da premagamo njen gravitacijski privlak. Da bi premagali Zemljin primež, se moramo pospešiti do hitrosti 11 kilometrov na sekundo. To je velika hitrost – približno šestkrat večja od hitrosti krogle – a ljudje znamo zgraditi rakete, ki dosežejo ubežno hitrost, že od leta 1959. Največja hitrost v vesolju je 299.792 kilometrov na sekundo. To je hitrost svetlobe. A tudi ta ni dovolj hitra, da bi ubežala privlaku črne luknje. Karkoli je torej v črni luknji, četudi curek svetlobe, ne more ven. In zaradi nekaj prav nenavadnih lastnosti izjemno močne gravitacije tudi v črno luknjo ne moremo videti. To je torej mesto, ki je povsem ločeno od preostalega vesolja. Meja med zunanjim svetom in notranjostjo črne luknje se imenuje dogodkovno obzorje. Karkoli že prečka to obzorje – zvezda, planet ali človek – je za vedno izgubljeno. Albert Einstein, eden najdomiselnejših mislecev v zgodovini fizike, ni verjel v obstoj črnih lukenj. Njegove enačbe so jih dovoljevale, a narava, tako je menil, ne bi nikoli dopustila nastanka takšnih objektov. Najbolj nenaravna se mu je zdela misel, da bi lahko gravitacija premagala močnejše sile – elektromagnetno in jedrsko – in povzročila, da bi celotno jedro izjemno masivne zvezde kar tako izginilo iz vesolja.