Projekt medved

Zima je še zadnjič pokazala zobe , ko so gozdni čuvaji naleteli na truplo poginule živali. Na priključku na staro vojaško cesto, ki se za vasico Naborjet vije navkreber proti avstrijski meji, je v snegu ležal velik mrtev jelen. Iz ene same rane mu je še vedno kapljala kri, hrbtenica je pri vratu štrlela izpod kože. Živali je nekaj z enim samim udarcem zlomilo tilnik.

Gozdni čuvaji so v ledu našli s krvjo prepojene sledi in se napotili po njih. Vse do soteske, ki je za človeka neprehodna. Sredi aprila, pet tednov pozneje, so bili možje spet tam. Tokrat dobro pripravljeni. Slišati je bilo le škrtanje čevljev po makadamski cesti, ki je bila zdaj že kopna. Gozdnim čuvajem sleherna odlomljena veja, vsak prevrnjen kamen in najrahlejši vonj po mrtvi živali izdajajo, kaj se je na kakem kraju dogajalo v zadnjih 24 urah. Rob cestišča je bil na več mestih odkrušen, s pobočja so se čez cesto zlivali drobni potočki.

Tam, kjer se je nabralo blato, so možje odkrili sledi. Bile so sveže, bržkone iz zadnje noči. Odtisi, veliki kot manjši pladenj, so vodili najprej navkreber, nato spet nazaj. Bil je tukaj. Medved. Ponovno so prišli do ozke soteske, kjer je močno deževje preteklih dni odneslo cesto. Ostalo je le ogrodje iz metrskih brun, ki je nekoč preprečevalo produ in grušču, da bi prekrila cesto. Ogrodje, ki je ostalo še zadnja povezava z drugo stranjo, so poplave močno poškodovale. “Še celo medved mora biti nor, če se je povzpel čez tole,” je dejal gozdni čuvaj Stefano Costan Dorigon. In vendarle je moral biti ravno tu prehod, prek katerega se je medved z gore odpravil v dolino. Gozdni čuvaji so želeli to tudi dokazati.

Kliknite na sliko za povečavo.

Zaposleni so na Zavodu za gozdove, ki bdi nad populacijo medveda. Costan Dorigon si je na plezalni pas privezal vrv in se spustil k enemu od brun, pri tem je z akumulatorskim vijačnikom in dolgim kotnikom v rokah le s težavo lovil ravnotežje. Okobal se je usedel na enega od hlodov, pustil, da so mu noge bingljale nad prepadom, in si zvil cigareto. Bržkone je želel pokazati, da ni prav nobenega razloga za vznemirjenje. Nato je na kovinsko palico pritrdil kamero in jo privil na deblo. Ko bodo čuvaji naslednjič prišli sem, bodo z gotovostjo vedeli, ali medved v resnici preči to nemogoče mesto. ta medved, ki se je na območju med severovzhodnim skrajnim kotom Italije in Brško planino na avstrijskem Koroškem očitno zelo dobro počutil, je le del omembe vrednega gibanja na štirih tacah: po Evropi se spet širijo velike zveri. Poleg volka je to predvsem evropski rjavi medved.

Medvedov je v Rusiji že od nekdaj veliko, drugod po Evropi pa se število teh kosmatincev povečuje že vse od druge svetovne vojne, danes jih je približno 20.000. Medvedi se zdaj po več kot sto letih vračajo tudi tja, kjer so že povsem oziroma skoraj izumrli. Njihovo število narašča v Švici, Španiji, Franciji, Italiji, Sloveniji in na Švedskem. Medved je oportunist. Njegov jedilnik je raznolik, enako dobro se počuti v hribovitem svetu in v nižinah. Odkar je v našem okolju spet več gozdov, medved pa je zavarovan z državnimi in evropskimi zakoni, se znova pojavlja tudi v kulturni krajini naše gosto poseljene celine. Hektar za hektarom si pridobiva nazaj svoja nekdanja ozemlja. To se dogaja na izrecno željo Evrope.

Članice Evropske unije so se zavezale, da bodo prosto živečim živalskim vrstam omogočile ponovno naselitev. A kjerkoli se medved pojavi, spodbudi odzive ljudi. Zganejo se lovci in lastniki živine,domačini in turisti, politiki in nevladne organizacije, podjetja za odvoz smeti in uprave za promet. Vsi omenjeni so “zainteresirane stranke”, ki danes odločajo o prihodnosti medvedov. Če naj bi te živali spet živele tudi med Nemci, bo moral vsak od prebivalcev območij na njihovi poti prispevati svoje. Zveni kot zgodba o integraciji priseljencev – samo s to razliko, da je medved živel tukaj že davno pred nami.

Neki planšar iz Kalsa pod Großglocknerjem v Avstriji se je kljub temu odločil, da bo čredo zavaroval z maremsko-abruškimi ovčarji. Dva psa skupaj lahko odvrneta medvedov napad.

Pot mu utirajo raziskovalci in pristojne službe, ki so za to oblikovali poseben načrt. Redko posejane alpske medvede nameravajo povezati z veliko strnjeno populacijo iz Dinarskega gorstva, ki živi po vsem Balkanu. V italijanski pokrajini Trentino, kjer so pred leti izpeljali projekt naseljevanja, se je število medvedov znatno povečalo. V istem obdobju se je število medvedov povečalo tudi v Sloveniji. Vmes potekajo medvedove stare selitvene poti na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Če bo projekt uspešen, lahko na tem mestu nastane koridor.

Z njim bi se število živali povečalo, z gensko izmenjavo pa bi populacije ostale bolj zdrave. Tako bi se odprla tudi vrata na sever. Ko bo medved prišel v Nemčijo, bo seveda prečkal Alpe. Sobivanje medveda in človeka je v Sloveniji dobro, prebivalci Trentina pa bi se kosmatinca najraje čim hitreje spet znebili. Poleg tega do območja tromeje za zdaj pride premalo živali. O tem, ali bo njihova vrnitev domov uspela, odloča predvsem človek. Košček k sestavljanki nedvomno prispeva tudi gozdarski čuvaj Costan s samosprožilno kamero. Kdor želi medvedom pomagati, mora vedeti, kje potekajo njihove selitvene poti. Vedeti mora tudi, kolikim sploh uspe priti na sever. Zato sodi nadzor med najpomembnejše naloge. A medvede je med seboj težko ločevati, saj s prostim očesom včasih niti spola ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Znanstveniki in gozdni čuvaji zato zbirajo slino, ki jo medved pušča na raztrganih divjih živalih in živini. V papirnate ovojnice nabirajo dlako z dreves, ob katera se živali drgnejo.

Dlaka ima oster sladkoben vonj, ki je nekakšna mešanica med vonjem konja in divje svinje. Z gensko analizo je mogoče za vsakega posameznega medveda ugotoviti, od kod je, včasih pa raziskovalcem pride v roke kar cela žival. Mimo lovske koče Paola Molinarija hodijo medvedi že od nekdaj. Kot nalašč, saj je ta strokovnjak za biologijo prosto živečih živali pri projektu LIFE DINALP BEAR odgovoren za območje tromeje in usklajuje ustrezne ukrepe v okolici Trbiža. Dvajset metrov od koče leži zvarjena kovinska cev s premerom 1,10 metra. Gre za eno od pasti, v katere skušajo raziskovalci zvabiti medvede, kadar jih želijo opremiti z ovratnico GPS. “Nekateri pravijo, da je treba past nastaviti več tednov vnaprej, da se vonj po človeku razgubi,” pojasnjuje Molinari. “A naših medvedov to očitno ne moti. Pri nas vsenaokrog diši po človeku.” Mož, ki svojih 50 let zelo dobro skriva, že več desetletij dela z zvermi. Trebuh, ki se mu boči pod bež brezrokavnikom, priča o veselju do življenja, blato na avtomobilu pa razkriva, kako rad je na terenu. Ko se v hrumečem suzukiju grand vitara vozi naokrog, vsakemu mimoidočemu dvigne roko v pozdrav. Kadar pa govori o svojem delu, pogosto zveni nejevoljno. Veliko mora čakati. Predvsem na medvede, ki počasi prihajajo iz Slovenije. Opazuje osebke, ki živijo v tej pokrajini, in seznanja ljudi z medvedom, da bi ga laže sprejeli. A za pravo vrnitev doslej manjka tisto najpomembnejše, to je samica.