Redke ptice

Ta srečanja so tako izjemna in fantastična, da marsikdo pticam sledi tako rekoč kamorkoli. Če je treba, tudi na drugi konec sveta. Podatki z globalnih platform za spremljanje opazovanja ptic, kakršna je aplikacija eBird ameriškega ornitološkega inštituta CornellLab, v nekaj urah obkrožijo svet in ob pojavitvi redke in izjemne vrste lahko postane tudi nepomemben in zakoten kraj zbirališče opazovalcev ptic z vsega sveta. Avgusta 2021 je v Škocjanski zatok pri Kopru priletela komatna priba (Vanellus cinereus). Ptica na Daljnem vzhodu ni posebno redka, v Evropi pa je znanih le nekaj opažanj. Komatna priba se je v Kopru zadržala nenavadno dolgo, kar pet dni, in tako v Škocjanski zatok ni privabila zgolj pretežnega dela slovenskih ljubiteljev ptic, ampak so si nenavadno gostjo prihajali ogledovat opazovalci iz vse Evrope.

Neznana ptica eksotičnega videza, ki je poleg tega še zelo velika, lahko povzroči splošen preplah med krajevnim prebivalstvom. Takšna je prigoda s “hudobo iz brezovške fare” iz leta 1843, ki so jo celo objavili v znamenitih Kmetijskih
in rokodelskih novicah. Oktobra 1843 so v brezovški fari na Ljubljanskem barju opazili veliko ptico. Najprej so mislili, da je velik jastreb, ki je ujel ovco ali zajca. Opogumil se je kmet Tonej Sever in ptico obstrelil. Ljudje so urno prihiteli in se čudili veliki živali. Še posebej glasna je bila neka kmetica, ki se je čudila in vpila: “To ni ptič. To je hudoba!”

Ljudje so modrovali, da je ptico iz morskih krajev na Kranjsko zanesla sapa. Drugi so se ob tej priložnosti spomnili pravljic o turških pticah, tretji so znali povedati, da je pelikan silno požrešen ptič, zaradi česar so ga v Indiji navadili loviti ribe. Šlo je torej za rožnatega pelikana (Pelecanus onocrotalus), ptico, ki je morda še v času koliščarjev gnezdila na jezeru Ljubljanskega barja, danes pa so nam najbližje kolonije ob Črnem morju. Kadaver nesrečnega pelikana so nazadnje za deset goldinarjev prodali Ljubljanskemu muzeju, tam pa so ga potem nagačili.

Povsem drugačna je bila zgodba leta 2010, ko je Slovenijo obiskal drug orjak z juga Balkanskega polotoka, kodrasti pelikan (Pelecanus crispus). Ta ni obležal pod streli in krepelci nevednih in vraževernih ljudi kot njegov sorodnik iz 19. stoletja, pač pa je bil deležen čudenja in hkrati veselja več srečnežev, ki so ga imeli priložnost opazovati med njegovo pustolovščino po srednjeevropskih jezerih. Ker so zapisi o opažanju ptic v novi dobi tako natančni, smo lahko samo na podlagi opažanj sledili poti izgubljenega pelikana najprej na Madžarsko, potem v Avstrijo, maja 2010 ga je na Ormoškem jezeru fotografiral ornitolog Luka Božič, pelikan pa je pozneje poletel še do Zbiljskega jezera pri Medvodah. Primera redkih pelikanov kažeta, kako smo se ljudje v več kot sto letih dodobra spremenili – tehnično in etično – ter začeli gledati na svet okoli sebe z nekoliko večjim spoštovanjem in obzirnostjo.

Z opazovanjem ljubitelji ptic zberejo in prispevajo dragocene podatke o tem, kaj se v naravi dogaja, vse to pa so opozorila za prihodnost. Kdo bi si bil mislil, da bi lahko tudi pobegle papige ustvarile populacije v evropski naravi?! Pa so jih. Prvak med njimi je aleksander (Psittacula krameri), izvorno iz Indije, ki v velikih populacijah živi v številnih evropskih mestih, med drugim v sosednji Italiji, zato ga pričakujemo tudi pri nas. O prvem vznemirjenju so poročali že konec 70. let, ko je primorski ornitolog Iztok Škornik v neki lovski zbirki naletel na nagačene aleksandre, ustreljene pri Sečoveljskih solinah. Očitno pticam takrat še ni uspelo uspešno gnezditi, novi zapisi o tej pri nas redki vrsti pa so potrebni, če bi se kje začela vzpostavljati populacija, predvsem s širjenjem ptic iz vzpostavljenih italijanskih populacij. Tam postajajo te papige že prava nadloga.

Ravno širjenje tujerodnih vrst je pod posebnim drobnogledom naravovarstvenikov, saj so te vrste eden glavnih vzrokov za propadanje naravnih ekosistemov. Maja 2014 je ornitolog Andrej Sovinc opazovanje ptic v Sečoveljskih solinah vznemirljivo opisal takole: “V prvem trenutku, ko so bile ptice nekako pravokotno v mojem vidnem polju, mi je pogled obstal na zakrivljenem, dolgem kljunu in belo obarvanem perju telesa. Že takrat sem vedel, da so nad solinami sveti ibisi.” Ravno na podlagi opažanj ljubiteljev ptic danes naravovarstvene službe sledijo širjenju svetega ibisa (Threskiornis aethiopicus) po sredozemskih mokriščih. Ibis je velik in pogosto pleni gnezda drugih ptic, zato se ga še posebej bojijo v naravnih rezervatih, kjer je gostota gnezdečih ptic večja. Vsako širjenje pa se vselej začne kot čudovito prvo srečanje z do tedaj še neznanimi pticami.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.