Reševanje oaz

KAJ JE OAZA? Domišljijski, morda mitičen kraj? S palmami obdano vodno telo v puščavi brez stikov z zunanjim svetom? Varno pribežališče? Kraj, kjer obupani popotniki najdejo zatočišče ali izgubijo upanje, če se oaza izkaže za privid? V ekološkem smislu gre preprosto za območje, rodovitno zaradi vodnega vira v sicer negostoljubnem in sušnem okolju. Vendar so iznajdljivi ljudje v oazah vzpostavili kompleksne civilizacije.

Severna Afrika je pred 10.000 leti imela monsunsko podnebje z obilnimi padavinami in Sahara je bila bujno zelena. Toda podnebje se je sčasoma spremenilo, travišča so izginila in reke so presahnile. V na novo nastali neizprosni puščavski pokrajini je bila voda redka dobrina. Tam, kjer so jo ljudje našli, so jo izkoristili in ustvarili za življenje primerne
otočke, ki so omogočali ne le golo preživetje, temveč blaginjo – dom in vir preživetja za več tisoč ljudi. Podatki, pridobljeni
z radiokarbonskim datiranjem ječmenovih in pšeničnih zrn ter mlinskih kamnov za mletje žita, so razkrili, da so se oaze v dolini reke Drâa začele razvijati že v 5. stoletju.

Z njihovo rastjo se je krepila tudi trgovina po Sahari. Datljeve palme, ključna in najbolj znana rastlinska vrsta v oazah, so odporne proti suši in vročini in v puščavi uspevajo povsod, kjer je plitvo pod površjem dostopna voda. Vendar je treba za uspešno gojenje v nasade vložiti zelo veliko dela in tehničnega znanja. Te stroške so deloma plačevali trgovci s soljo, zlatom in tekstilom, ki so potovali po karavanskih poteh med Marakešem in Timbuktujem. Oaze so bile zanje kraj počitka in obnavljanja zalog pred nadaljevanjem poti. Kot pravi Sbai: “Ne moreš biti ves čas nomad in se nenehno seliti naokrog. Moraš se ustaviti, spočiti.”

Za oaze so bistveni datljeve palme in ljudje – drug brez drugega ne morejo uspevati. Goste krošnje datljevih palm zagotavljajo senco, v kateri lahko uspevajo druge rastlinske vrste, zavarovane pred neizprosnim soncem. Znanstveniki so datljevo palmo opisali kot ključno vrsto domiselno zasnovanega tridelnega kmetijskega ekosistema, v katerem ima ta kulturna rastlina ključno vlogo. Datljevci dajejo dragocene datlje, v vlažnem lokalnem podnebju z ugodnejšo temperaturo pa pod njihovimi gostimi krošnjami uspevajo druge kulturne rastline, kot so sadno drevje, oljke in hena. Nizko pri tleh uspevajo fižol, pšenica, ječmen in lucerna, zavarovani pred vetrom in peskom v senci neuničljivih debel datljevcev.

V bližini Mhamida datljevci preživijo predvsem zato, ker kmetje zemljišča namakajo z vodo, ki jo s fotovoltaičnimi črpalkami načrpajo iz podtalnice. Delovanje teh črpalk je poceni in z njimi je lahko črpati vodo, vendar so le začasna rešitev. Zaradi brakičnosti podtalnice se povečuje slanost prsti, pridelovanje poljščin pa je v takšnih razmerah še težje; če podtalnico črpamo naravnost iz vodonosnika, lahko postane nedosegljiva celo najglobljim koreninam datljevih palm. “Dokler ljudje črpajo podtalnico s fotovoltaičnimi črpalkami, mislijo, da to ne povzroča nobenih težav,” pravi Sbai. “A z rabo fotovoltaike oazo zelo hitro uničiš.”

Abdelkarim Bannaoui, 48-letnik z gostimi brki, oblečen v belo tuniko in s turbanom na glavi, v Mhamidu kmetuje že vse življenje. Ko je odraščal, so sušna obdobja občasno zdesetkala pridelek, pravi, “vendar so palme ostale močne”. Zdaj celo te venejo, pridelek datljev pa je vse pičlejši. Palme na njegovi pol hektara veliki parceli so redkejše kot nekoč, sadnega drevja ni več. Ker se za umetno namakanje ne more več zanašati na rečno vodo ali deževnico, črpa podtalnico iz vodnjaka na oddaljenem koncu posesti, vendar ga mora vsakih nekaj let poglobiti. Leta 1996 je za njegove potrebe zadostoval sedem metrov globok vodnjak; danes je globok že 16 metrov.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.