Ročno izdelani svet

NAŠ DOPISNIK JE NA POTI OKOLI SVETA PREHODIL ŽE VEČ KOT 19.000 KILOMETROV.
ZDAJ PEŠAČI PO KITAJSKI IN IZ PRVE ROKE SPOZNAVA SVET IZ OBDOBJA
PRED NASTANKOM VELEMEST IN TOVARN IPHONOV.

Ker sem zadnjih deset let življenja posvetil pešačenju po našem planetu, me včasih kdo vpraša: “Kako so pomembna vprašanja sodobnosti videti iz perspektive pohodnih čevljev?” Ali pa: “Se je s pešačenjem vaš pogled na aktualne dogodke kaj spremenil?” Ali še preprosteje, najpogosteje iz ust šolarjev: “Vas je kaj presenetilo?”

Na nekatera vprašanja se odzovem brez težav, saj mi odgovori že 25 milijonov korakov oziroma več kot 19.000 kilometrov malone v ritmu metronoma odzvanjajo po kosteh. Zato lahko z udobno hitrostjo petih kilometrov na uro v nogah potrdim, da je Homo sapiens tako korenito spremenil okolje na planetu, da bi nas morala mučiti množična nespečnost, pa ne zgolj zaradi slabe vesti, temveč zaradi čisto konkretnega strahu. (Žal lahko na prste rok in nog preštejem pomembnejša srečanja s prosto živečimi živalmi v več kot 3500 dneh in nočeh pešačenja od Afrike do Vzhodne Azije.) Najbolj v nebo vpijoča krivica, s katero sem se od blizu seznanil v vseh kulturah na območjih, po katerih sem hodil? Odgovor je preprost. Okovi, ki jih moški bodisi iz okrutnosti bodisi kar tako nadevajo sposobnosti žensk. (Kdo je povsod slabše plačan? Kdo je navadno manj izobražen? Kdo se prvi zbuja vse dni, polne garanja? Kdo zadnji leže k počitku?) Mimogrede, zaskrbljenost zaradi podnebja kot senca visi nad vsakim pomenkom ob poti, pa najsi bo s postarano kazahstansko kmetico ali kurdskim gverilcem s puško v rokah.

Omeniti pa moram še en nepričakovan, morda nič manj bridek dosežek človeštva, na katerega sem naletel pri svojem projektu, med počasnim popotovanjem, imenovanim Pot iz raja, med katerim pripovedujem zgodbe in katerega namen je znova prehoditi pot, po kateri so se človekovi predniki v kameni dobi selili iz Afrike. To je izumiranje krajin, ki jih je človek tisočletja oblikoval z močjo svojih mišic. V mislih imam tiste zadnje, postopoma izginjajoče kotičke naseljene Zemlje, ki jih še nismo podredili zahtevam strojev in jih še nismo preoblikovali njim na ljubo. Imenujmo jih ročno izdelani svet.

Po obrobju Himalaje, kjer leži Junan, sem se izmenično spuščal in vzpenjal skoraj 950 kilometrov. Začel sem sestavljati seznam starih poklicev. V gorovju Gaoligong sem srečal potujoče piskroveze, v dolini Lujiang goloprse stiskalce orehovega olja, ob reki Nu destilaterje evkaliptovega olja, ki so zaradi pare ves čas mežikali (uporabljali so soparnike iz bambusa), v okolici Starega Dalija pa mlevce čilija, ki so z močnimi rokami tolkli po ognjeno rdečih plodovih. Na poti sem naletel tudi na čisto navadne pletarje, mulovodce, gobarje, tkalce, ki so delo opravljali na domačem dvorišču, in sekače, mojstre izsekavanja čebeljih panjev iz duplin starih dreves. Rokodelce sem srečeval vsepovsod na cikcakasti poti.

Vzdolž zgornjega toka reke Jinsha, imenovane tudi Reka zlatega peska, so velike mesnate roke kamnosekov – vaških zidarjev – postavljale dvoriščna prebivališča, ki so bila pravzaprav bivalne skulpture. Niti dva zidova oziroma dva vogala nista bila enaka in nikoli povsem ravna. Tudi zidarsko orodje je bilo večinoma ročno izdelano. Ulice med hišami so bile narejene za pešce, po širini so natanko ustrezale dolžini odročenih človeških rok. Ne vem, zakaj, ampak hoja po njih mi je nadvse dobro dela. Pri marsikateri hiši so bila vhodna vrata prilagojena višini prebivalcev. Ko si prestopil prag, ki ga krasi duilian oziroma verz za srečo, s šablono izpisan nad rdečim obokom – “V nešteto domovih se pravkar zori / stare amulete iz breskovega lesa menjujejo novi” – je bilo, kot bi dobil razkošno darilo domačnosti. Tamkajšnja arhitektura je pričala o enem samem človeškem življenju, ne o milijonih prebivalcev. V Junanu sem pešačil tudi po sodobnih mestih, ki ležijo v nižjih predelih. To je bila Kitajska, na katero so ponosni birokrati.

V Baoshanu in Novem Daliju si je mogoče v kateremkoli trenutku z enim samim potegom po zaslonu mobilnega telefona izposoditi električno kolo. Bankomat je potreboval pičlih 14 sekund, da mi je z bančnega računa na drugem koncu planeta priskrbel šop juanov. Posedel sem celo v Starbucksu, kloniranem do zadnjega kavnega zrna. A standardizirani stekleno-jekleni habitat, ki ga ponujajo globalizirana mesta, se je zdel po stotinah kilometrov, prehojenih po višavju zahodnega Junana, presenetljivo začasen. Imel sem občutek, kot da bi lahko skozi vsako od teh  konfekcijsko izdelanih stavb porinil prst in ugotovil, da je v resnici hologram. Tako zelo minljiv se je zdel tovarniško izdelani svet.

To je bil kajpada privid. Po teh improviziranih vaseh odročnega Junana so zdaj kot gobe po dežju rasli bazne postaje iz polimerov, našemljene v borovce, in oglata montažna stanovanja. Tisti starejši – sicer ves skrivenčen, a vseeno nebeški – junanski svet pa je nepreklicno izginjal.

PEŠAČENJE PO KITAJSKI
Paul Salopek je že od leta 2013 na poti iz Afrike proti Južni Ameriki. Potem ko sta mu načrte za nekaj časa prekrižala pandemija covid-19 in vojaški udar v Mjanmaru, se je na popotovanje po svetu spet vrnil v razgibani kitajski provinci Junan.

Besedilo: PAUL SALOPEK
Fotografije: ZHOU NA in GILLES SABRIÉ