Rohingi
Pleši!” je zavpil častnik in s puško pomahal proti tresočemu se dekletu. Komaj 14-letno Afifo so skupaj z več deset dekleti in ženami – vse so bile pripadnice muslimanske manjšine Rohingov – odgnali na polje. Tistega jutra oktobra lani je v njihovo vas na zahodu Mjanmara pridrla vojska. Možje in fantje so se v strahu za življenje pognali v gozd in se poskrili. Afifa je najprej prestala grobo telesno preiskavo, potem pa gledala, kako so vojaki dve ženski odvlekli na riževo polje. Preostali so se posvetili njej.
Člani družine se zgodaj zjutraj grejejo ob ognju v uličici v Kutupalongu. Begunci si postavljajo kolibe iz vej, listja in črnih plastičnih ponjav. Številna krhka zavetja je uničil majski ciklon.
“Če takoj ne zaplešeš, te bomo pokončali,” jo je posvaril častnik. Komaj je zadrževala solze, ko se je začela zibati naprej in nazaj. Vojaki so v ritmu zaploskali in častnik ji je ovil roko okrog pasu. “No, to je že bolje, ne?” je dejal in se nasmehnil. Dogodek, ki se ga je spominjala Afifa, je bil uvod v val nasilja v letih 2016–2017 nad približno 1,1 milijona Rohingov, ki v negotovosti živijo v mjanmarski zvezni državi Rakhine. Rohingi so ena najbolj preganjanih manjšin na svetu. So muslimanska skupnost v državi, kjer prevladujejo budisti. Zase trdijo, da so staroselci, številni so potomci naseljencev, ki so na to območje prišli v 19. in na začetku 20. stoletja. Leta 1982 so jim tedanje vojaške oblasti odvzele državljanstvo. Zdaj v Mjanmaru in tudi v sosednjem Bangladešu, kamor jih je veliko pobegnilo, veljajo za nezakonite priseljence. Pred petimi leti je bilo v spopadih med budisti in muslimansko skupnostjo na stotine mrtvih, predvsem Rohingov.
Požgali so njihove mošeje in vasi ter jih 120.000 na silo preselili v taborišča po Mjanmaru. Štiri leta pozneje, oktobra 2016, je mjanmarska vojska po poročilih OZN in organizacij za človekove pravice krenila na štiri mesece trajajoč ustrahovalni pohod, med katerim so pobijali, izvajali množične aretacije, zravnali številne vasi z zemljo in posiljevali. Siloviti vojaški napad se je začel po domnevnem napadu rohinških militantnežev na obmejne postojanke, v katerem je umrlo devet policistov. Ravnanje vojske je sprožilo beg 74.000 Rohingov v prenatrpana begunska taborišča onstran meje, v Bangladešu. Prav pred nedavnim, avgusta 2017, je mjanmarska vojska še stopnjevala napade na rohinške vasi in na stotisoče Rohingov pognala v beg. Z domov so se usuli proti že tako prenatrpanim begunskim taboriščem v Bangladešu. Vse to se je zgodilo po 25. avgustu, ko so rohinški oboroženci napadli varnostne sile in pobili vsaj ducat vojakov. Vojska je, po pričevanjih beguncev, odgovorila srdito, požigala je vasi in pobila na stotine ljudi. Preden so vojaki odšli iz Afifine vasi, so požgali zrela riževa polja, izropali so hiše in postrelili ali pokradli vse govedo in koze. “Nismo hoteli zdoma,” mi je Afifin oče Mohammed Islam povedal marca, ko se je pet od 11 članov družine zateklo v begunsko taborišče v Bangladešu.
Nur Ayesha pravi, da jo je opeklo po obrazu in roki, ko jim je mjanmarska vojska zažgala hišo, ona pa je bila še v njej. Zdravili so jo v Kutupalongu.
“A vojska ima en sam namen: odkrižati se Rohingov do zadnjega.” Yanghee Lee, posebna poročevalka OZN o ravni človekovih pravic v Mjanmaru, je dejala, da so vojaški napadi “zelo verjetno” že prerasli v zločin proti človeštvu. Vojska ta očitek zavrača, prav tako Aung San Suu Kyi, po pol stoletja vojaške vladavine prva mjanmarska civilna voditeljica. “Ne zdi se mi, da bi potekalo etnično čiščenje,” je dejala za BBC. Dobitnica Nobelove nagrade za mir za dolgoletni boj proti vojaški hunti je aktiviste za človekove pravice osupnila, ko ni obsodila grozodejstev, še manj privedla storilce pred sodišče. Njena vlada junija ni hotela odobriti vizumov članom nove skupine OZN, ki naj bi ugotavljala dejstva. “Upali smo, da bosta Suu Kyi in demokracija dobri za nas,” je dejal 40-letni lastnik trgovine Moulabi Jafar, ki je pobegnil v Bangladeš.
“Toda nasilje se je samo stopnjevalo. To je bilo velikansko presenečenje.” Afifa, njen oče in trije od bratov in sester so bili pet mesecev na begu. Ob prvem poskusu prečkanja reke Naf, ki ločuje Mjanmar od Bangladeša, so iz mjanmarskega patruljnega čolna streljali nanje, jim zasegli čoln in več beguncev pobili. Nazadnje so se le pridružili 500.000 rohinškim beguncem – številni se gnetejo v umazanih taboriščih ob meji – mati s petimi otroki pa je ostala skrita v Mjanmaru. V Balukhaliju, kjer je 11.000 nedavnih pribežnikov z gozdom porasle griče spremenilo v prašno množico kolib iz bambusa in črnih plastičnih ponjav, je Afifa ena izmed srečnejših.
Drugi v taborišču so trpeli še huje kot ona. Štiridesetletna Nur Ayesha si je potegnila ruto z obraza in razkrila opekline; povedala je, da so jim vojaki zažgali hišo, ko je bila še v njej. Štirinajstletni Ajim Allah mi je pokazal hromo levico, ki mu jo je zdrobila policijska krogla, ko je oktobra lani stopil iz medrese; tiste noči so zaradi strelnih ran umrli trije njegovi prijatelji. Sedemindvajsetletna Yasmin iz vasi Ngan Chaung se spominja, kako so jo vojaki izmenjaje posiljevali vpričo petletne hčerke. Najhuje pa je bilo, ko je šla iskat osemletnega sina – našla ga je na riževem polju s kroglo v hrbtu. “Tam ni več upanja za nas,” je dejala in po licih so ji polzele solze.