Rojstvo Evrope
PREPRIČANJE, DA SO NEKOČ OBSTAJALE “čiste” populacije prednikov Evropejcev, ki so tukaj živele vse od dni dlakavih mamutov, je ideologe navdihovalo že davno pred vzponom nacistov. S tem prepričanjem se prav tako že od nekdaj hrani beli rasizem, v zadnjih letih pa podžiga tudi strahove, povezane z morebitnim učinkom priseljevanja: strahove, ki so grozili, da bodo raztrgali Evropsko unijo, dodobra pa so razburkali tudi politiko v ZDA.
Danes lahko znanstveniki postrežejo z novimi odgovori na vprašanje, kdo smo v resnici Evropejci in od kod prihajamo. Njihove ugotovitve kažejo, da naša celina že vse od ledene dobe deluje kot talilni lonec. Evropejci, ki danes živimo v katerikoli državi, smo različna mešanica pradavnih krvnih linij, ki izhajajo iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz ruskih step. Dokaze za to ponujajo arheološki artefakti, analize zob in kosti že davno umrlih ter jezikoslovje. Predvsem pa jih zagotavlja nova veja znanosti, imenovana paleogenetika. V zadnjih desetih letih je že mogoče določiti zaporedje celotnega genoma ljudi, ki so živeli pred nekaj deset tisočletji.
Kliknite na sliko za povečavo.
Zaradi tehničnega napredka, doseženega samo v zadnjih letih, je ta postopek zdaj poceni in učinkovit; če je na voljo dobro ohranjen del skeleta, stane določitev zaporedja le 500 dolarjev. Posledica tega je obilica novih podatkov, ki preobražajo arheologijo. Samo leta 2018 so določili genome več kot tisoč prazgodovinskih ljudi, večinoma iz kosti, izkopanih že pred leti, ki jih hranijo v muzejih in arheoloških laboratorijih. Plima kosti, zdrobljenih v prah, je torej odnesla še zadnjo misel na evropsko gensko čistost.
Analiza starih genomov je ustreznik osebnega testiranja DNK, ki nam je na voljo danes, le da se opravi pri ljudeh, ki so umrli davno, preden je človek iznašel pisavo, kolo in lončarstvo. Genski podatki so neverjetno popolni: iz manj kot 40 miligramov kosti ali zoba je mogoče določiti vse od barve las in oči do sposobnosti za prebavljanje mleka. In podobno kot osebni testi DNK tudi ti izsledki ponujajo ključ do identitete pradavnih človekovih prednikov in do tega, od kod so prišli, zato si na njihovi podlagi lahko ustvarimo boljšo predstavo o selitvah v pradavnini.
Danes je videti, da so na potek prazgodovine v Evropi vplivale tri glavne selitve ljudi. S priseljenci so prišli umetnost in glasba, kmetijstvo in mesta, udomačeni konji in kolo. S seboj so prinesli indoevropske jezike, ki se danes govorijo po večjem delu celine. Morda so prinesli celo kugo. Zadnja od glavnih skupin, ki so prispevale h genski sestavi prebivalcev zahodne in srednje Evrope – lahko bi dejali zadnji od prvih Evropejcev – je prišla iz ruskih step v času, ko se je gradil Stonehenge, torej pred skoraj 5000 leti. Njeni pripadniki so le dokončali delo.
Kliknite na sliko za povečavo.
Znanost v času burnih razprav o migracijah in mejah dokazuje, da je Evropa celina prišlekov in da je taka že od nekdaj. “Ljudje, ki v nekem kraju živijo danes, niso potomci ljudi, ki so tam živeli v davni preteklosti,” pravi paleogenetik David Reich s Harvardove univerze. “Avtohtonih ljudi ni – vsak, ki ga mika spogledovanje z rasno čistostjo, bi moral spregledati nesmiselnost te zamisli.”
PRED 32 LETI so s preučevanjem DNK danes živečih ljudi ugotovili, da je družinsko drevo skupno vsem ljudem, prav tako preseljevanje, s katerim je povezan njihov praizvor. Vsi ljudje, danes živeči zunaj Afrike, imamo prednike, ki so to celino zapustili pred več kot 60.000 leti. Pred približno 45.000 leti so se ti prvi moderni ljudje odpravili v Evropo, sem pa so prišli prek Bližnjega vzhoda. Na podlagi njihove DNK lahko sklepamo, da so imeli temno polt in morda svetle oči. Evropa tistega časa je bila strašljiv kraj. Deli celine so bili prekriti z več kilometrov debelimi ledenimi ploščami. Kjer je bilo dovolj toplote, so živele divje živali. Tu so živeli tudi drugi ljudje, ki so se razlikovali od nas.
To so bili neandertalci, katerih predniki so več sto tisoč let prej prav tako odšli iz Afrike in so se v tem času že prilagodili na hladne in neprijazne razmere. Prvi moderni Evropejci so bili lovci nabiralci in so živeli v manjših nomadskih skupnostih. Sledili so tokovom rek in se počasi pomikali vzdolž Donave od izliva v Črno morje globoko v zahodno in srednjo Evropo. Njihovega vpliva dolga tisočletja skorajda ni bilo čutiti. DNK kaže, da so se mešali z neandertalci in da so ti že po 5000 letih izginili. Neandertalska DNK danes sestavlja približno dva odstotka genoma tipičnega Evropejca. V genomu tipičnega Afričana ni neandertalske DNK.