Sipine časa

A tega sveta ni bilo dovolj samo ustvariti; aboridžinski bog Biral je želel, da je tudi lep. In tako je poslal dva zvesta sla, Jindingija in njegovo pomočnico, duh Kigari, naj surovo tvar stvarjenja preoblikujeta v raj. Odrezala sta se tako dobro, da si je Kigari, ko sta končala, zaželela za vedno ostati na tem čudovitem kraju. Legla je v toplo vodo še posebej lepega zaliva in tam zaspala. Ko je spala, je Jindingi spremenil njeno telo v dolg, vitek otok kristalnega peska, največji tak na vsem svetu. Odel jo je z najbolj razkošnim deževnim gozdom, ji prebarval mehko, peščeno polt v mavrične barve in oblikoval niz bisernih jezer, da bi skozi ta očesa videla na nebes. Nebo je posul s pisanimi pticami, potem pa je, da se ne bi nikoli več počutila osamljeno, na otok postavil aboridžinsko ljudstvo Bučulov, ki je zgodbo o tem stvarjenju preneslo iz roda v rod in v jeziku katerega je postalo kigari izraz za paradiž.