Maj 2012

Skica nekega časa

V dobi ameriške državljanske vojne so bili osvetlitveni časi pri fotografiranju predolgi, da bi bilo mogoče posneti gibanje. Slovite ameriške fotografe, kot sta bila Mathew Brady in Timothy O’Sullivan, so ovirali veliki stekleni negativi in okorni pokriti vozovi, ki so jih uporabljali za temnico, zato niso bili kos napornemu terenu in niso mogli fotografirati sredi boja. Tako so časopisni založniki najeli ljubiteljske in poklicne risarje, da bi za bralce doma in na tujem orisali dogajanje.

Ti posebni ali “specialni” risarji, ki so se pridružili četam na obeh sprtih straneh, so bili prvi ameriški risarski vojni dopisniki. Mladeniči (med njimi ni bilo nobene ženske) iz vseh mogočih okolij – vojaki, inženirji, litografi in graverji, slikarji in tudi nekateri ilustratorji veterani – so se podali na lov za zaslužkom, izkušnjami in pustolovščinami. Toda ta pustolovščina je bila trda preizkušnja. Enega izmed risarjev, Jamesa R. O’Neilla, je zajela in ubila skupina uporniških gverilcev, tako imenovani Quantrillovi udarniki. Franka Vizetellyja je decembra 1862 v Fredericksburgu v Virginiji skoraj ubilo, ko “je granata možaku iz Južne Karoline manj kot štiri metre od mene odnesla del glave”, kakor je zapisal. Ko je Alfred Waud poleti 1862 dokumentiral junaštva unionistične vojske, je pisal prijatelju: “Ni ga denarja, s katerim bi človeka poplačal, da prenaša to, kar smo pretrpeli v zadnjem času.”

V Angliji rojeni Waud in Theodore Davis sta bila edina vojna risarja, ki sta opravljala nalogo brez predaha in spremljala spopade od prvih strelov aprila 1861 do poraza Konfederacije štiri leta zatem. Davis je pozneje opisal, katere lastnosti so bile nujne, če si hotel biti vojni dopisnik: “Popolna brezbrižnost do osebne varnosti in udobja; sovja zmožnost, da si vso noč presedel, in sokolja budnost podnevi; sposobnost, da si zdržal ob pičli hrani; pripravljenost, da si na konjskem hrbtu prejezdil, kolikor milj je bilo pač treba, da si naredil eno samo skico, ki jo je bilo potem nemara treba dokončati ponoči ob slabotnem soju ognja.”