Ni težko najti doprsnih portretov japonskih makakov, ki se namakajo v gorskih termalnih vrelcih. A te znamenite “snežne opice” sem želel prikazati v drugačni luči – poudariti sem hotel značilnosti in osebnosti posameznih živali. Upal sem tudi, da bom s tem spodbudil ljudi k razmisleku o pomenu te vrste za kulturo in varstvo narave. Razen ljudi ni primatov, ki bi živeli tako daleč na severu kakor japonski makaki. Ko sem leta 2007 prvič obiskal Jigokudani Yaen-koen (park divjih snežnih opic), me je osupnilo, kako zelo so nam podobni.
Snežne opice
Človek se zlahka poistoveti z njimi zaradi izrazov na obrazu in vedenja. Ugotavljam, da so nam te opice pravzaprav zelo podobne. Od takrat sem jih obiskal še osemkrat in z njimi vsega skupaj preživel dva meseca in pol. Izvedel sem, da so se v 60. letih minulega stoletja makaki začeli kopati v enem tamkajšnjih onsenov, kakor Japonci pravijo termalnim izvirom. A ker to iz higienskih razlogov za človeške kopalce ni bilo sprejemljivo, so za makake zgradili ločen bazen. Danes se prihaja tja namakat skupina približno 160 opic.

Kraj je velika turistična zanimivost in pomemben vir prihodkov za lokalno skupnost. Obiskovalci z vsega sveta se pripeljejo z avtobusi in kupujejo vstopnice, da si lahko ogledajo opice, ki jih hranijo uslužbenci parka. Ker je obiskovalcev toliko, človek dobi vtis, da je v živalskem vrtu, čeprav v resnici ni, saj so makaki še vedno prosto živeče živali. Z leti sem te opice spoznal in postal do njih zaščitniški. Kot vsak naravoslovni fotograf želim, da so na portretih, ki jih ustvarim, portretiranci verodostojno upodobljeni in da pride do izraza njihova osebnost. Želim pa tudi, da ljudem ne bi bilo vseeno za blaginjo teh opic – in da bi razmislili, kako nanje vpliva turizem.