Sodobna Amazonija

Plemeniti divjaki, izgubljena mesta, nedotaknjena divjina – Amazonija je bila vselej zmes romantičnih mitov in stereotipov. A kakšna je v resnici ta džungla v 21. stoletju? Leta 2011 sem se odpravil tja po odgovor. Moja radovednost je vzniknila že leta 2008, ko sem s staroselsko skupnostjo sodeloval pri pogozdovanju ogolele zaplate zemlje na severovzhodu Brazilije. Mladeniči v vasi so radi govorili o neomadeževanosti življenja staroselcev, toda to je bilo le nostalgično obujanje spominov. Kot večina mladih njihove starosti so plesali, pili in igrali nogomet.

Xapuri v Braziliji se je v zadnjih letih razrasel. A ker čez istoimensko reko ni mostu, jo je še vedno najbolje prečkati s splavom. Tudi to območje je tako kot drugi deli Amazonije dolga stoletja kljubovalo “napredku”: razmahu pridobivanja kavčuka in gradnji cest; iskanju zlata, nafte in lesa; evangeličanskim krščanskim misijonom.

Nekega večera me niso hoteli vzeti s sabo na zabavo; nisem bil dovolj lepo oblečen. Tistega trenutka sem spoznal, kako zelo se naše predstave o Amazoniji in pogledi nanjo razlikujejo od stvarnosti. Po tistem sem začel prebirati knjige o tej pokrajini. Ena od njih je bila popis potovanja španskega vojaka Francisca de Orellana po Amazonki v 40. letih 16. stoletja – to je bilo prvo evropsko raziskovanje tega območja (a še zdaleč ne zadnje, seveda). Odločil sem se podati po sledeh te odprave, da bi videl, kakšna je kaj ta pot danes. Začel sem v ekvadorskih Andih in počasi nadaljeval po reki navzdol. Šest tednov sem na zdravniški ladji perujske mornarice plul po perujskem delu Amazonke. Prispel sem v Kolumbijo in nazadnje v Brazilijo, tam pa sem krenil po transamazonski cesti.

V Tipishci v Peruju – odročni vasi v deževni pokrajini v bližini reke Curaray – stojijo hiše na kolih, da vanje ne vdre voda. Odkar so na to območje posegle naftne družbe, sta se povečala promet in onesnaženost reke.

Dostop do cestnih povezav je bil drag in pogosto težak. Veliko sem moral raziskovati že, da sem našel take, ki so bile dejansko prevozne. Na poti sem fotografiral režirane prizore z ljudmi in kraji, na katere sem naletel. Nisem iskal neokrnjene narave niti ljudstev, ki še niso bila v stiku z belci; sodeloval sem neposredno s krajevnimi skupnostmi. V eni od njih sem v Braziliji posnel kratek video za staroselske reperje. Pozneje sem se vrnil v njihovo vas in vodil enomesečno videodelavnico. Dobri odnosi s tamkajšnjimi prebivalci so mi pomagali ustvariti tehtna dela. Upam, da bo projekt razkril, kako nedoumljiva in zapletena je v resnici sodobna Amazonija. Danes marsikdo v njej ni staroselec; številni ljudje so se priselili tja iz gospodarskih razlogov. Ne nasprotujejo vsi razvoju tega območja. Ko enkrat okusiš udobje, se mu je težko odreči.