Spopad za ameriški Zahod

Globoko v kanjonu v Utahu, v osrčju razjedene pokrajine, znane kot zvezni naravni spomenik Bears Ears, je votlina – obsežen, z minerali obarvan spodmol v steni iz peščenjaka. Decembra 1893 se je rančar in raziskovalec RichardWetherill prebijal skozi gosto trstičje in v vdolbini odkril ruševine kamnite zgradbe, v kateri je pred davnimi časi živela skupnost ameriških staroselcev. Kraj je poimenoval Sedma jama (Cave Seven). Nekateri so ga pozneje obtožili vandalizma in plenjenja. Kakorkoli že, izkazalo se je, da je Sedma jama ena najpomembnejših arheoloških najdb na jugozahodu ZDA.

Danes je tja laže priti kot v časih, ko je živel Wetherill, čeprav dostop še vedno ni lahek. Najprej se dolge kilometre voziš po razdrapani makadamski cesti, ki se vije po strugah hudourniških potokov in kanjonih, mimo nazobčanih grebenov in kupol iz peščenjaka. Potem moraš pot nadaljevati peš. Prebijaš se po suhi strugi potoka, prerasli z grmičevjem in strupenim octovcem; previdno se pomikaš vzdolž skalne police. Pogledaš navzdol: kar je videti kot grušč pri nogah, so v resnici črepinje lončenih posod.

Kliknite na sliko za povečavo.

Takšni ostanki so na vsakem koraku, če znaš prav gledati: pod gomilo, ki jo prerašča loboda, se skriva kiva, podzemni obredni prostor; komaj zaznavna sled v tleh nakazuje stezo, ki je nekoč povezovala starodavne vasi. Vsepovsod so dokazi o predmetih in objektih, ki so jih ljudje pred stoletji ustvarili ali v njih bivali. Wetherill je razkopal ruševine na najdišču Sedma jama ter najdene predmete prodal muzejem in zbirateljem.

Nedotaknjenih je ostalo le nekaj zidov in sajastih madežev. A izkopaval je naprej. Malo pred tem je bil izvedel za novo načelo arheološke stratigrafije, po katerem je prazgodovina zapisana v plasteh usedlin, ki so naložene druga na drugo. Starejši ostanki ležijo pod mlajšimi – ruševine pod ruševinami, kulture pod kulturami. V Sedmi jami je pod vidnimi ruševinami odkril grobišče, več sto let starejše od njih. Izkopal je 98 okostij dotlej še neznane kulture izdelovalcev košar (t. i. Basketmakers).

Arch Canyon je še vedno zavarovan v okviru zveznega spomenika Bears Ears, drugi kanjoni in tisoči arheoloških najdišč ameriških staroselcev pa so ostali zunaj njegovih novih meja, ki jih izpodbijajo s tožbami. Zvezni spomenik je dobil ime po dveh osamelcih na obzorju, za staroselce svetih vzpetinah.

Globoko v tem pozabljenem kanjonu je pred davnimi časi ena kultura nasledila drugo. Zvezni spomenik Bears Ears je danes bojišče v drugačnem spopadu kultur. Povsod po ameriškem Zahodu, od puščavskih kanjonov v Utahu do v nebo segajočih iglavcev na pacifiškem severozahodu se Američani zapletajo v ostre spore o javnih zemljiščih. Najsrditejši pa je spopad za zavarovana območja, zlasti Bears Ears, ki ga je predsednik Barack Obama za naravni spomenik razglasil decembra 2016. Decembra lani je predsednik Donald Trump približno 550.000 hektarov veliko zavarovano območje skrčil za 85 odstotkov in ga razdelil na dva manjša dela, Indian Creek in Shash Jáa.

Območje bližnjega zveznega spomenika Grand Staircase-Escalante je zmanjšal za 46 odstotkov. Ko je ameriški kongres leta 1906 sprejel Zakon o starinah in z njim omogočil ustanavljanje zveznih spomenikov, je bil to deloma odziv na plenjenje artefaktov ameriških staroselcev, kakršno so zagrešili Wetherill in njemu podobni. Zakon daje predsedniku široka pooblastila za zavarovanje “zgodovinskih znamenitosti … in drugih predmetov zgodovinske in znanstvene vrednosti” na zveznih zemljiščih. Za razglasitev zveznega spomenika ni potrebna potrditev kongresa. “Predsednik bi lahko dobesedno nekaj načečkal na prtiček v restavraciji,” pravi Charles Wilkinson, profesor prava na Koloradski univerzi. Vendar v zakonu nič ne piše o tem, da bi lahko naslednji predsedniki spreminjali spomenike, ki so jih razglasili njihovi predhodniki.

Med prireditvijo Jeep Jamboree USA v Moabu, ki jo pripravijo vsako leto oktobra, lahko promet na pohodni poti Cliffhanger blizu Moaba v Utahu zaradi gneče povsem obstane. Turistični živžav spravlja ob živce domačine iz obeh taborov, vključenih v razpravo o zveznih spomenikih. Številni se namreč bojijo, da bodo njihova mirna podeželska mesteca postala takšna kot Moab.

V dneh po Trumpovi odredbi o zmanjšanju obsega dveh spomenikov v Utahu je bilo vloženih pet izpodbojnih tožb. Sodišče se o njih še ni izreklo. Republikanski predsedniki, kot je bil Theodore Roosevelt, ki je podpisal Zakon o starinah, so na podlagi tega zakona razglasili obsežna zavarovana območja. V zadnjih letih sta se zlasti pod demokratskimi predsedniki njihovo število in obseg občutno povečala. Kot toliko drugega se je tudi boj za zahodna ozemlja sprevrgel v politični boj med republikanci in demokrati. Trumpovo zmanjšanje obsega zveznih spomenikov je bilo del širših prizadevanj, usmerjenih v izničevanje dosežkov Obamove politike glede javnih zemljišč: zavarovana območja in vode je Trump napravil dostopne za rudarjenje in pridobivanje nafte, predpise je ublažil, zavarovanje habitatov ogroženih vrst pa preklical.

Odzivi interesnih skupin so bili povsem predvidljivi. Vrtalci vrtin in rudarji, sekači in rančarji so se postavili nasproti pohodnikom in kolesarjem, plezalcem in okoljevarstvenikom. Stari Zahod se je postavil nasproti novemu: ljudje, ki se preživljajo z izkoriščanjem naravnih virov na teh območjih, nasproti obiskovalcem in podjetjem, ki jim ponujajo storitve – in pri zavarovanem območju Bears Ears tudi nasproti ameriškim staroselcem, ki so tam živeli pred obojimi. Obe strani vpijeta: “Jemljete nam zemljo!” Obe strani sta prepričani, da poznata edini pravi odgovor na vprašanje, kakšna raba zemljišč, ki načeloma pripadajo vsem, bi bila najprimernejša in bi prinesla največ zaslužka.