Stare delavnice

Marija Lah v delavnici na Trubarjevi ulici v Ljubljani preverja, kaj je narobe z rdečim dežnikom – če ji ga bo uspelo popraviti, bo uporaben še nekaj let. Morda je težko verjeti, a je res: njene stranke se od svojih dežnikov težko ločijo in jih dajo popraviti, namesto da bi jih zavrgle in kupile nove. Žal je to ena od samo dveh preostalih dežnikarskih delavnic v Sloveniji.

Zelo rad imam stare delavnice, morda je to deloma povezano z mojo starostjo; še iz otroških let imam v spominu vonj čevljarske delavnice v soseščini, kamor sem nosil podkovat nove čevlje in popravljat stare, že davno ponošene – rok uporabnosti izdelkov se v tistih časih pač ni končal z iztekom garancije. Tudi pozneje se moj odnos do starih delavnic ni spremenil, navsezadnje sem v 90. letih prejšnjega stoletja imel fotografski studio v predelani stari mizarski delavnici. Ni bila v najboljšem stanju, a zdi se, da nikoli prej in nikoli pozneje v nobenem prostoru, ki sem ga uporabljal za studio, nisem imel toliko energije in navdiha.

Vilim Demšar (levo) in njegov nečak Blaž v goslarski delavnici na Žabjaku v Ljubljani kose lesa spreminjata v glasbila. Profesor Demšar izdeluje eno svojih zadnjih violin; umrl je februarja letos, po 65 letih dela, ki ga je vedno jemal kot konjiček, torej kot nekaj, kar počneš iz veselja. Delavnica bo ostala – prevzel jo je pomočnik Blaž in tako zvok Demšarjevih violin še dolgo ne bo zamrl.

Prostor je imel poseben duh, tako kot tudi vse druge delavnice, v katerih mojstri karkoli izdelujejo. Naj bo to vonj lesa in lepila v delavnici izdelovalcev godal ali vonj koksa in žarečega železa v kovačiji, vonj po usnju in lepilu pri čevljarjih, vonj po kovini in strojnem olju v delavnici kovinostrugarja – vse spominja na nekaj, kar je že napol izginilo in bo morda v nekaj letih res izginilo enkrat za vselej. Seveda pa sem povsod brez izjeme dobil občutek, da imajo mojstri svoje delo radi, da so v delavnicah z veseljem. “Kaj počnete za konec tedna?” sem vprašal kovača Jožeta Krmelja iz Loga nad Škofjo Loko. “Ukvarjam se s hobijem, kujem nože,” je odvrnil – pri njem sem bil sicer v četrtek, na navaden delavnik, ko je koval sekire za velikega nemškega naročnika. Vendar je bilo to delo v klasičnem pomenu besede, kovanje nožev pa je seveda njegov konjiček. Torej užitek in čisto veselje. Ničesar ne izdeluje serijsko, ničesar ne “štancajo” kaki stroji, vse naredi sam, seveda ročno, po specifikaciji naročnika ali po lastnem navdihu. “Delaj tisto, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati,” je tako ali tako filozofsko prepričanje vseh obrtnikov, ki sem jih obiskal. Že pred nekaj leti sem fotografiral nekdanjo kovaško in ključavničarsko delavnico v Hrovači pri Ribnici. Tudi tik pred dokončnim zaprtjem je bil to izjemno zanimiv prostor s še zanimivejšo zgodovino: Alojz, Leopold, Anton in Leopold mlajši Kersnič so imena iz treh rodov družine hrovaških ključavničarjev in kovačev, ki so več desetletij z uvajanjem obrtniških novosti sooblikovali tehnično kulturo Ribniške doline. Temelje družinski kovaško-ključavničarski obrti je že v 19. stoletju postavil Alojz Kersnič, nasledil pa ga je najstarejši sin Leopold.

Marko Drpić v delavnici pregleduje zbirko svinčenih črk, obkrožen s starimi predalniki in še starejšimi tiskarskimi stroji. A ni samo zbiratelj, je tudi tiskar in v 21. stoletju, času računalniškega preloma in digitalnega tiska, dela še vedno tako, kot so stari mojstri tiska delali pred stoletji. Njegova delavnica v pritličju nekdanje Zoisove hiše je vedno odprta in pravi magnet za obiskovalce.

V obokanem hlevu tedanje Mežnarjeve domačije si je uredil ključavničarsko delavnico in nadaljeval izdelavo tehnično zahtevnih izdelkov. Zadnji lastnik je bil njegov sin Polde in ta je v delavnici do konca življenja, torej do leta 1997, opravljal različna ključavničarska dela. Leta 2006 so dediči Mežnarjevo domačijo prodali. Ključavničarsko delavnico oziroma kovačnico, kot se ji je reklo, je prevzela Škrabčeva domačija in leta 2008 je po popolni obnovi dobila novo razstavno in galerijsko vsebino. Velika delavnica v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem je od aprila 1973, ko je Jože Kic v njej začel izdelovati teraco, očitno doživela že marsikaj, zlasti v preteklih časih, ko so gradbena podjetja v Sloveniji cvetela in so novogradnje vznikale povsod.

Pozimi so sklepali pogodbe, recimo s podjetjem Pionir Novo mesto pa s SGP Nova Gorica in z drugimi, spomladi so v delavnici delali noč in dan, poleti pa so izdelke montirali po novogradnjah, predvsem novih blokih. Tedaj je bilo dela ogromno, zdaj pa ga je malo – nekdaj cvetoča gradbena panoga je potonila, povsod so naprodaj poceni kitajski izdelki, zato Jože Kic razmišlja o prodaji strojev in opustitvi obrti, pa seveda tudi o upokojitvi. “Veseli smo, če je v delavnici pozimi vsaj plus 5° C, ni lahko delati v takih razmerah,” je pripovedoval in si poskušal ogreti roke. Rad sem mu verjel, obiskal sem ga lani decembra.