Suha roba

Franc Košir iz Kota pri Ribnici je danes eden ne več prav številnih suhorobarjev.

Ko je Janez Gornik hladnega decembrskega jutra nedaleč od svojega doma v Kotu pri Ribnici izvedensko podrl mogočno smreko verjetno ni razmišljal, ali bi bila primerna za tak ali drugačen suhorobarski izdelek. John, kot mu pravijo prijatelji, se z mislijo, ali bi iz nje morda lahko izdelali obod za rešeto, bržkone ni ukvarjal. Lesa, ki danes konča kot suha roba, ni več prav veliko.

V preteklosti pa je bilo v teh krajih precej drugače. Seveda vsak les ni bil primeren. “Včasih sem pregledal tisoč kubičnih metrov posekanega lesa, pa sem našel samo deset kubikov dobrega,” je povedal Alojz Adamič iz Andola, ki sem ga obiskal nekega svežega zimskega dne. Vas, ki je nekaj kilometrov oddaljena od Sodražice, je prekrivala tanka snežna odeja. “Če hočeš napraviti obod, potrebuješ smreko ali jelko. Ne sme pa imeti grč in lepo se mora cepiti. Včasih sem našel in kupil kar celo drevo. Poiskal sem tako, ki je raslo v zavetju, drugače je deblo lahko zavito. Pa korenine so morale biti lepe,” je razlagal.

Adamič je eden redkih še živih obodarjev. To pomeni, da zna izdelati obod za sito, s kakršnim so včasih gospodinje sejale moko, ki ni bila tako čista, kot je danes; rešeto, ki je pomagalo ločevati zrnje od plev; ali še večjo reto, s katero so v vetru ločevali fižol od luščin. Suhorobarstvo, ki je značilno za Ribniško dolino, Kočevsko, Sodražico, Loški potok in še nekatere okoliške kraje, je precej razvejena dejavnost. Kdor meni, kot sem do nedavnega menil sam, da vsak mojster izdeluje bolj ali manj vse, čemur pravijo suha roba, se moti. Obstajajo že omenjeni obodarji pa posodarji, pletarji, rešetarji, strugarji, žličarji, podnarji …, skupno ducat različnih mojstrov. Nekateri izdelujejo različne predmete, drugi so dokaj ozko specializirani. V preteklih stoletjih je suha roba številnim tamkajšnjim družinam pomagala preživeti. Adamič, ki je presenetil s podatkom, da se mu je na križ naložilo že okroglih 88 let, saj jih dobro skriva, izhaja iz družine, ki se je prebijala tako. “V družini nas je bilo devet otrok in lahko si mislite, da ni bilo preprosto.” Tako kot že njegovi predniki si je tudi sam skozi življenje pomagal s spretnostjo, ki se je je naučil od njih.

Franc Jaklič iz Sajevca pri Ribnici je eden od treh še živečih posodarjev. Ko je bil otrok, se je na suhorobarskem območju samo z izdelovanjem različne vrste posode ukvarjalo približno 450 ljudi.

“Bil sem zavarovalniški zastopnik, doma smo imeli kmetijo s petimi ali šestimi repi v hlevu, jeseni pa sem nabavil les in smo delali obode in tudi škafe.” Na vprašanje, ali se je izplačalo, je z nasmeškom odvrnil, da niso zaslužili nič, le dolge roke so imeli … “To nas je  reševalo,” se je nato zresnil. Povedal je, da je bila potreba po različnih lesenih izdelkih včasih velika. “V Sodražici in Ribnici sta bili odkupni postaji, prihajali pa so celo ‘južnjaki’. Kupovali so tudi obode, ki so polizdelek, in iz njih sami delali sita in rešeta.” Nato je pogledal po delavnici in izbral kakšen meter dolg kos smrekovega lesa. “Obod je treba napraviti iz svežega lesa, suh bi se zlomil,” je razlagal, medtem ko je odcepil kakšen centimeter debelo deščico. “Obodi za sita so različno veliki. Majhno sito ima obseg le 60 centimetrov.” Ogledal si je deščico in zadovoljno ugotovil, da v njej ni smole. “Če je v lajsu smolika, so same težave,” je povedal v očarljivem narečju teh krajev.

S spretnimi potezami ostrega rezilnika, ki so pričale, da to počne že vse dolgo življenje, je deščico najprej zgladil, nato pa jo je spustil še skozi preprost star stroj. Vrteči se leseni valj je s kratkimi kovinskimi bodicami v les napravil majcene, enakomerno razporejene luknjice in deščico nekoliko skrivil. Z brusnim papirjem jo je Adamič še malce zgladil, nato pa zvil, tako nastali leseni obroč spel s kovinskimi sponkami in ga postavil vrh kupa drugih pred nedavnim izdelanih obodov. “Sin, ki dela v Ribnici z roboti, mi pravi: ‘Ata, to se danes ne splača!’ Saj prav veliko ne bom mogel več delati, ampak veselje pa še imam. Pa v Rokodelski center v Ribnici grem včasih pokazat, kako se delajo obodi.” V njegovem glasu je bilo čutiti rahlo grenkobo. Obodi, ki jih je napravil Adamič, gredo skozi še ene roke, preden iz njih nastane sito, rešeto ali reta. To so roke rešetarja. Eden od njih je 20 let mlajši Andrej Mihelič iz Sodražice.

Za izdelavo sta potrebna dva oboda, ki se po velikosti le malce razlikujeta, tako da je mogoče mednju vstaviti mrežico. Danes je ta iz žice, včasih pa so za sita uporabljali mrežice iz konjske žime, ki so jih na veliko izdelovali v Stražišču pri Kranju. Tudi mreža rešeta in večje rete je bila nekoč iz naravnega materiala. “Prava ribniška reta, ki ji rečemo šivana reta, je tradicionalno izdelana samo iz lesa. Tudi mreža je lesena, spletena je iz viter.” Cena največje rete, ki ima obseg 160 centimetrov in je izdelana tako, z dobrim razlogom doseže sto evrov. Če si imate priložnost ogledati, kako poteka izdelava, se vam zazdi celo prenizka. No, legenda pravi, da so bile rete lahko še neprimerno večje. Trije Ribničani, ki so prišli v turško deželo, so na sultanovo željo nekoč izdelali celo tako veliko, da so na mreži, ko so z njo v puščavi sejali pesek, ostali samo levi …