Super babica

Vse skupaj se je začelo pred dobrimi štirimi leti, ko sem se odločila, da bom izpeljala fotografski projekt v domačem okolju. Težko je fotografirati doma, kjer so vse stvari samoumevne, saj si jih navajen in se ti zato nobena ne zdi prav zanimiva. Izbrala sem svojo babico Hildo. Na začetku je ves čas nergala, češ kaj spet slikaš, govorila mi je, da kake stvari ne bo naredila in podobno. Počasi se je navadila in najino druženje je postajalo vedno pogostejše in intenzivnejše.

Znova in znova sva se fotografirali, naredili kakšno dobro fotografijo, včasih celo serijo. V objektiv sem jo ujela s cigareto, drugič sem jo želela fotografirati kot kraljico, spet naslednjič sem jo ulovila nepripravljeno v kopalni kadi. Cigareta je po svoje njen zaščitni znak, zato na toliko fotografijah kadi. Pri 83 letih se je dobro navadila poziranja. Občasno se usedeva v avto in se odpraviva v različne kraje po Sloveniji ali pa v kakšno drugo državo.

Obema je všeč, da sva skupaj. Skozi najino delo sem spoznala, da so fotografski trenutki z najbližjimi vredni veliko več od še tako dobro plačanega dela. Sem tudi njen osebni šofer, ko potrebuje prevoz v trgovino, k zdravniku, v lekarno … Tako sem jo nekega dne peljala na srečanje sošolcev in prišla ponjo zvečer ob devetih, kot sva bili dogovorjeni. “Si že tu?” je vprašala. “Pridi raje ob enajstih, tako zgodaj pa res še ne grem domov.” Že do zdaj se je nabralo veliko fotografij.

Fotografiranje ljudi je zame nekaj posebnega. Nov človek, drugačen značaj, drugačne zahteve … Fotografiranje vedno istega človeka, še posebej, če ti je zelo blizu, mogoče celo najbliže, pa je nekaj povsem drugega. Vsakič je edinstveno doživetje, nabito s čustvi.

Razstavljali sva jih v Celjskem likovnem salonu, pozneje še v Grižah, kjer je doma. Objavili so jih tudi slovenski in tuji mediji. “Prepoznavnost” ji je postala všeč. Ponosna je, ko jo ljudje ogovorijo in ji rečejo: “Zadnjič sem vas videl(a) v časopisu!” Vesela sem, da jo osrečujem, in to prav s fotoaparatom, svojim delovnim orodjem, orodjem, ki ga najbolj obvladam. Vem, da mi bo vsak trenutek najinih druženj ostal za vedno v spominu. Upam, da bova še dolgo skupaj ustvarjali fotografije brez zlagane lepote, brez olepšav, komično, resno … Dokler je babi Hilda za to, mi ne bo zmanjkalo idej!