Svetleče življenje
Deset zvečer je in stojim v temnici raziskovalne ladje Western Flyer, ki je last Raziskovalnega inštituta akvarija v Monterey Bayu. V tesni sobici nas je nagnetenih kar precej. Luč smo ugasnili, zrak je topel in zadušljiv in tla se nam ves čas majejo pod nogami – smo namreč na morju, 80 kilometrov od kalifornijske obale. Slabo mi je, a se ne menim za to. V posodici na mizi plava pravkar ujeta žival, eno izmed morskih bitij, rebrača. Dolga je približno pet centimetrov in spominja na prosojen želatinast zvon s podolžnimi rebri. Kadar se je kaj dotakne, zasveti. Pozor!
Steven Haddock, eden izmed največjih strokovnjakov za živali, ki proizvajajo svetlobo, jo bo dregnil s stekleno palčko. Vsi se nagnemo naprej in stisnemo tesno skupaj, da bi bolje videli. Tukaj je. Za hip se v posodi bežno kot duh prikaže podoba rebrače. Obžarjena je z migotajočo modrikasto svetlobo, ki se postopoma porazgubi, kot bi se žival raztopila pred našimi očmi. Čudovita je. Nezemeljska. In nekako skrivnostna. Ta vrsta rebrače živi v velikih globinah in le redki ljudje so jo sploh kdaj videli, kaj šele, da bi jo videli svetiti. Sposobnost proizvajanja svetlobe – bioluminiscenca – je nekaj vsakdanjega in čarobnega hkrati. Čarobnega zaradi svetlikanja, ki je očarljivo lepo. Vsakdanjega, ker so tega zmožna številna živa bitja. Na kopnem so najbolj znane kresnice, ki v toplih poletnih nočeh s svetlikanjem privabljajo partnerje. A sijejo še nekatera druga kopenska bitja, med njimi črvi, neki polž, več vrst dvojnonog in nekatere vrste gob – res je, prav ste prebrali. Toda pravo svetlobno predstavo si je mogoče ogledati v morju, kjer zna svetlobo ustvarjati pestra paleta bitij.
Med njimi so denimo dvoklopniki – drobne živalce, ki so videti kot sezamova semena z nogami; kakor nekakšne morske kresnice si prizadevajo s svetlikanjem privabiti partnerje. Ali dinoflagelati – za prašno zrno velika bitja, ki so ime dobila po dveh migetajočih bičkih. Dinoflagelati se zasvetijo vsakič, ko okrog njih vzvalovi voda; ta bitja navadno povzročajo svetlikanje morske vode, ki ga včasih opazimo med plavanjem ali plovbo v temni noči. Tu so tudi svetlikajoče se ribe, lignji, meduze, kozice, že omenjene rebrače ter več vrst črvov in brizgačev. Poznamo še sijoče cevkače (Siphonophora) – zlovešče plenilce, katerih dolge, z ožigalkami opremljene lovke visijo z njih kot zavese.
Obstajajo tudi sijoči radiolariji – amebam podobna bitja s krhkim kremenastim ogrodjem, ki navadno živijo v kolonijah. Če svetlečih bakterij sploh ne omenjamo. Prav res, od vseh znanih skupin organizmov, ki proizvajajo svetlobo, jih v morju živi več kot štiri petine. Kaj je torej v morju tako posebnega, da to omogoča? Na ladjo Western Flyer sem se vkrcala prav z namenom, da bi to dognala.
MORJE, NAJVEČJE ŽIVLJENJSKO OKOLJE na planetu, prekriva več kot sedem desetin zemeljske oble in je v povprečju globoko približno 3500 metrov. Ker je nekako tuje in do ljudi negostoljubno, je še vedno razmeroma neraziskano, zlasti tista obsežna prostranstva, ki niso bogata z ribami, kjer ni koralnih grebenov in kjer ni za raziskovalce zanimivih pojavov, kakršni so denimo globokomorski hidrotermalni vrelci. Prav ta obsežna prostranstva zanimajo vodjo odprave Haddocka. “Rad bi pobrskal tam, kjer drugi ne stikajo,” mi je povedal.
Na prejšnjih odpravah je s sodelavci prvi odkril in opisal več svetlečih vrst. Med najbolj znamenitimi so “zeleni bombaši”, globokomorski plavajoči črvi, ki v nevarnosti odvržejo dele zeleno osvetljenih škrg (“bombe”). Za raziskovanje globljih delov oceana Haddock in sodelavci uporabljajo daljinsko vodeno plovilo, DVP. Plovilo, sposobno ujeti počasne živali in jih žive prinesti na površje, ima močan kovinski okvir, opremljeno pa je z videokamerami, lučmi, tipali in kabli ter dvema robotskima rokama, več čistimi plastičnimi vedri s pokrovi na obeh koncih in čisto navadno kuhinjsko lopatko. Kuhinjsko lopatko?