Voda. Čista, sveža, pitna.Več kot tri leta sem se trudil, da bi jo našel. Po svetu jo maham peš. Hodim po že izginulih sledeh prvotnih ljudi, ki so v kameni dobi raziskovali svet. Na začetku poti, v Etiopiji, sem šel od napajalne kotanje za kamele do blatne slane ponikalnice. V arabski puščavi Hedžas sem se prebijal od oaze do oaze. Na zimskih vršacih Kavkaza me je ožejalo sredi vodovja – ton in ton te življenjske tekočine, pomrznjene v led, trd kot kamen. Česa takega pa še nisem doživel: nekdo je izkopal moje skrite rezerve in mi jih oplenil. Plitvo jamo, v kateri je bilo nekoč dragocenih 60 litrov vode. Moje vode.

Nežno sem se zibal v žgočem soncu in nisem mogel odtrgati pogleda s praznih kant. V Kizilkumu mi je džin izmaknil vodo. Kdo so džini? Klateški duhovi – po pričevanjih stepskih nomadov – ki strašijo po neskončnem obzorju Srednje Azije in popotnike izmenjaje trpinčijo in jim pomagajo. Na Zahodu jim pravijo duhovi in jih v stripovski pop kulturi praviloma upodabljajo kot zle duhove s turbanom na glavi, zaprte v svetilko ali steklenico. Lahko preletijo na stotine kilometrov na noč, pravijo tukajšnji pastirji. Ali se spremenijo v kačo ali volka. Ko je Marco Polo prečkal puščavo Lop na zahodu Kitajske, je poročal o prebrisanih džinih, ki karavanarje kličejo po imenu “in popotnika zmamijo s poti, da nikdar več ne najde tovarišev.

Mnogi so tako žalostno preminili.” In kje je Kizilkum? Razprostira se od delov Kazahstana do juga Uzbekistana: proslula pustinja, velika malone kot Italija, ki že stoletja redči vrste karavanarjev, potujočih po svilni poti, tej več kot 2200 let sloveči trgovski poti, najbolj znani v zgodovini. Še celo zdaj tamkajšnji prostran špalir, ki popotnika šiba s peklenskim ognjem in trnastim grmičevjem, neznansko ovira potovanje. Mene je nedvomno zaustavil. “Ne krivi čobanov,” mi je dejal vodnik Aziz Khalmuradov, misleč na tamkajšnje pastirje. Khalmuradov je ponosen Uzbek. A vidim, da je tudi on osupel. “Izmakniti vodo je tu velik zločin,” je dejal, ko je izčrpan klečal poleg izropanih zalog. “Nihče si ne bi predrznil.” A če niso bili pastirji, kdo potem? Mukoma sva se povzpela na razbeljeno rožnato sipino.

Svilna potPotniško letalo iz sovjetskega obdobja stoji pred lokalom v uzbekistanskem mestu Andižan, ključnem postajališču na svilni poti. Mesto je bilo leta 2005 prizorišče vladnega pokola, ko so vojaške sile streljale na množico protestnikov zaradi tedanjih gospodarskih in političnih razmer in ubile več kot 700 ljudi.

Po satelitskem telefonu sva zaprosila za pomoč v Buharo, legendarno mesto oazo, ki leži dva dni hoda stran. Sediva. Opazujeva plameneče obzorje. Čakava. V 8. stoletju je trgovec severovzhodno od nas, v bližini kitajskega mesta Turpan, za 11-letno sužnjo odštel 40 bal surove svile. Na jugovzhodu je tisoč let prej Aleksander Veliki postavil na kocko svojo osvajalsko zapuščino in prečkal reko Oksusna krhkem splavu, povezanem z usnjenimi šotori njegovih mož. Danes pa vseokrog nas Peking vlaga bilijone dolarjev v vnovično izgradnjo sodobnega trgovskega omrežja svilne poti po Evraziji.

Kaj bi dal za požirek vode! Kako dolgo brado že ima ta trenutek s svilne poti? Sonce zahaja na kromastem nebu. Krepko po polnoči v medli temoti Kizilkuma zamežika bleda luč. Začne krožiti okrog naju, najprej blizu, potem daleč, pa spet blizu. Norčava zvezda vodnica. “Najin rešilni avto se je izgubil,” je zahropel Khalmuradov. Z naglavno svetilko je začel divje mahati proti luči. Jaz pa sem vedel, za kaj gre. Svoja kot bombaž suha usta sem držal zaprta. Džin je bil. Nekaj koristnih dopolnil k običajnim zmotnim predstavam o svilni poti: To ni bila dejanska pot ali cesta. Še manj velecesta.

To je bilo razpršeno omrežje, spremenljiv preplet tisočev kameljih steza, ozkih gorskih prehodov, s stolpiči ozaljšanih karavanserajev, rečnih bazarjev, pristanišč in samotnih puščavskih kamnitih možicev (razpostavljenih na dosegu očesa, da so kazali pot), ki so povezovali dve veliki gospodarski središči klasičnega sveta: hansko Kitajsko in rimsko Sredozemlje. Na križpotjih Srednje Azije, kjer so bogatela kraljestva posrednikov, se je blago s svilne poti raztekalo v vse smeri. Na sever v ruske kneževine. Na jug v Perzijo in po Indu. Na zahod v Carigrad. Na vzhod v Xi’an.

Svilna potKliknite na sliko za povečavo.

To trgovsko omrežje je povezalo na desetine milijonov življenj tudi tako daleč vsaksebi, kot sta Afrika in Jugovzhodna Azija. Svilna pot ni bila kamelja steza, uhojena po stepi. Bila je zamisel: prototip globalizacije. Svila je bila zgolj blagovna znamka. Po razraščajoči se razpečevalski mreži svilne poti se je na kameljih hrbtih zibal tisoč in en izdelek. Kitajski smodnik. Beneško steklo. Papir iz Samarkanda. Krzno snežnega leoparda. Porcelan. Zlato z Levanta. Eksotične živali. (Kan Hive je svojčas naročil par vodnih bivolov iz Perzije in čez srednjeazijsko puščavo so ju prignali v njegovo obzidano mesto.)

Pa bog, seveda: budizem, krščanstvo in islam, vsi so vijugali po svilni poti. Prav tako revolucionarni izumi, kot je algebra. Pa bubonska kuga. (Strokovnjaki domnevajo, da je črna smrt prvič okužila Evropo ob obleganju Kafe; Mongoli so s katapulti metali kužna trupla svojih vojakov čez obzidje tega krimskega mesta.) A spominjamo se bolj ali manj le svile: eterične tkanine, ki valovi drobnó kot mesečina na vodi. Ta kitajski izum je tako prevzel rimsko elito, da je obubožala imperij, ko jo je kupovala.

Svilna potRegistan je trg sredi Samarkanda, uzbekistanskega mesta na starodavni svilni poti. Zdaj je del Unescove svetovne dediščine. Tamkajšnjo srednjeveško arhitekturo so začeli obnavljati že pred desetletji v nekdanji Sovjetski zvezi, obnova še traja.

Določene stvari ostajajo ves čas enake. Bore malo o stari svilni poti je zares “starega”. Danes se zdi muslimanska Srednja Azija – glavno zgodovinsko prizorišče svilne poti – v svetovnih novicah kot rovte bogu za hrbtom. Redko poseljene, nerazvite in večidel avtoritarne nekdanje sovjetske republike, ki ležijo na starodavnih karavanskih poteh svilne poti – Kazahstan, Turkmenistan, Uzbekistan, Kirgizija – so deležne kaj malo zunanje pozornosti.

Obiskujejo jih nostalgični turisti, romantiki, ki jih privlači slava svilne poti, ki je zbledela še pred Kolumbom. A ta zatohli sloves vara. Tako kot so se pred stoletji mogočni imperiji spopadali za nadzor nad bogastvom svilne poti, ostaja azijsko osredje geopolitična arena 21. stoletja. ZDA, Kitajska in Rusija se potegujejo za svoje interese na tem strateškem območju: bojujejo se z islamskim terorizmom, odpirajo donosne trgovinske koridorje, izkoriščajo zaloge energije. Kar pa se tiče džinov, so ti strašili po pokrajinah v osrčju Azije, še preden so tod začeli presti svilo.

Več si preberite v decembrski številki revije National Geographic Slovenija.