Težave s plastiko

Kakšna je onesnaženost svetovnih morij s plastiko, je razmeroma dobro znano. Kakšne pa so razmere v Sredozemskem morju in v nam domačem Jadranu? Žal je plastika vsepovsod, tudi v obeh omenjenih morjih. Tako kot drugod po svetu je tudi tu največ plastike zbrane na območjih krožečih morskih tokov. V Sredozemlju je takih območij štiri ali pet. Položaj v Jadranu je, recimo temu tako, razmeroma dober, vendar imamo sorazmerno malo podatkov, zato bi težko delali trdne zaključke in bili optimistični. Večje koncentracije so na območju Palagruže, kjer je tak krožni morski tok. Po raziskavah je v južnem Jadranu 200 do 500 gramov plastike na kvadratni kilometer. To pomeni, da razmere tam niso tako skrb zbujajoče kot ponekod v Tihem oceanu, kjer se koncentrirajo plastični odpadki, ki jih v velikanskih količinah prinašajo azijske reke, a daleč od tega, da bi bile razmere dobre.

O prisotnosti plastike v svetovnih morjih pa v resnici vemo veliko manj, kot se morda zdi. Po ocenah je vidne plastike le odstotek do dva vse tiste, ki je v morjih. Poleg vidne plastike je v njih zelo veliko nevidne. Zaradi UV-sevanja, temperaturnih sprememb in mehanskih vplivov poteka hitra fragmentacija, drobljenje na manjše delce. Tako nastajata tako imenovana mikroplastika, od 0,3 do 5 milimetrov veliki delci, in nanoplastika, delci, ki so manjši od 0,3 mikrometra. Vemo, da ta plastika tone, našli so jo celo v rakcih, ki živijo na globini deset kilometrov. Mikrofragmente, torej nevidno plastiko, naplavlja na obale ali pa tonejo v morske usedline in od tam prodirajo v prehranjevalne verige in splete. Ko koščki plastike lebdijo v morskem stolpcu, se nanje naselijo mikroorganizmi, zato postanejo delci težji in počasi potonejo globlje v sediment. Kje je dejansko vsa ta nevidna plastika, v resnici ne vemo.

Kakšne pa so razmere v severnem Jadranu? To je težko zanesljivo reči, saj tega ni še nihče proučeval. Vsekakor je zaradi premikanja morske vode plastika vseprisotna. Po ugotovitvah dr. Andreja Kržana s Kemijskega inštituta in kolegov z Morske biološke postaje v Piranu, ki raziskujejo, kakšna je prehrana rib na tem območju, so nekatere vrste že precej kontaminirane s plastiko. Zaradi morskih tokov so v Tihem oceanu našli plastiko tisoče kilometrov stran od krajev izpusta v morje. Od kod pa je plastika v Sredozemskem morju? Zaradi njegove zaprtosti je najverjetneje lokalnega izvora. Po evropskih rekah že kar dolgo v morje ne prihaja prav veliko plastike, saj so zbiranje, odlaganje, recikliranje in sežiganje dokaj dobro urejeni. Izjema je Albanija, podobno tudi južna Italija; s teh območij je dotok še vedno precejšen.

Menim, da danes največ plastike prihaja iz severnoafriških in bližnjevzhodnih držav. Te so ponekod gosto naseljene, odlagališča smeti pa so, kot na primer v Libanonu, marsikje kar na obali. Smeti, torej tudi plastika, se nenadzorovano spirajo v morje. Zavedati se moramo, da je bilo ravnanje s plastiko v Evropi pred desetletji neprimerno slabše, kot je danes, in da bo plastika, ki smo jo takrat spustili v morje, v njem prisotna še vsaj nekaj stoletij. A v primerjavi s preteklostjo smo napravili velik korak naprej. Pred 40 leti plastike ni nihče recikliral, danes na svetovni ravni recikliramo približno 18 odstotkov embalažne plastike, ki je njena prevladujoča oblika. Toda to še zdaleč ni dovolj. Da plastika v morjih povzroča težave, nam je jasno zaradi vidnih posledic, kot so poginuli tjulnji, ki so se zapletli v plastične ribiške mreže, želve, ki pogoltnejo vrečke iz polivinila v prepričanju, da so meduze, delci plastike v želodcih rib, ptic in morskih sesalcev, ki lahko zaradi tega poginejo. Kakšni pa so kemični in biokemični učinki plastike? Pri proizvodnji plastike nastajajo različni stranski produkti, podobno je pri sežiganju, a naj ta dva vidika samo omenim.

Plastiki pri proizvodnji dodajajo različne snovi, da bi dosegli želene mehanske lastnosti, barvo, preprečili nevarnost, da bi zagorela … To so različne organske molekule, ki se ob razpadu lahko sproščajo v vodo. Primer tega so rakotvorni ftalati. Podobno je s snovjo BPA, bisfenolom A, ki je v plastenkah, v katerih se hranijo tekočine, torej tudi “ustekleničena” voda. To je hormonski motilec, ki povzroča manjšo gibljivost semenčic in zmanjšuje moško plodnost, o čemer se danes veliko govori. Poleg tega naj bi bil BPA rakotvoren. Snovi, ki so dodane različnim vrstam plastike, je zelo veliko in imajo različne neželene učinke, z nevrološkimi posledicami vred. Vplivajo seveda tudi na druge žive organizme, ne samo na človeka. Še en vidik, in morda je ta najpomembnejši, pa je, kaj se na delce plastike absorbira iz vode. Plastika je načeloma inerten material, vendar privlači bolj ali manj hidrofobne molekule. Primer tega so različni ogljikovodiki, privlači pa tudi različne toksične kovine, kot sta svinec in baker. Nanjo se lahko “obesi” eden od razpadnih produktov insekticida DDT, ki je na nekaterih območjih v tretjem svetu še vedno v rabi.

Ta produkt učinkuje kot hormonski motilec in vpliva na reprodukcijske sposobnosti organizmov. Nekateri učinki teh molekul so v laboratoriju in vitro raziskani – na primer celična smrt, povečana količina antioksidantov zaradi oksidativnega stresa, spremembe v presnovi maščob … Kakšno je dejansko učinkovanje vsega naštetega in situ, v tako ogromnem ekosistemu, kot je morje, pa za zdaj vemo zelo zelo malo. Domnevamo lahko, da smo tem učinkom deloma izpostavljeni vsi, saj te snovi prek prehranjevalnih spletov, v katerih se bioakumulirajo, z morsko hrano pridejo na naše krožnike. A to delovanje je za zdaj zelo težko dokazati in ovrednotiti. To so izzivi za prihodnost, saj smo se te problematike začeli šele dobro zavedati.