Avgust 2009

Umetnost prevare

Ko je v Shakespearovi drami tiran Macbeth izvedel, da se nima česa bati, dokler se Birnamski gozd ne bo začel premikati proti njegovemu gradu, je zavzdihnil od olajšanja, kajti “kdo na nabòr bi kdaj poklical les, prisilil drevje, z zemljo čvrsto speto, naj se izruje”.

Macbetha pot očitno ni nikoli zanesla na otok Barro Colorado v Panami.

Ura je bila devet zvečer in bilo je temno kot v rogu, v snopu svetlobe, ki jo je metala moja čelna svetilka, pa se je zdelo, kakor da so se deli dreves osvobodili in se prosto klatijo naokrog. Desetcentimetrska vejica je brenčala nad mano in trdo pristala na bližnji veji. Živo zelen list se je prigrebel skozi kup rjavega listja, a ker ni našel nič za pod zob, je odgomazel proti drugemu kupu.

Približala sem se klatežema, da bi si ju pobliže ogledala. Dobro sem vedela, kaj sta v resnici, a so me kljub temu prevzele podrobnosti in njuna skorajda smešna prizadevnost, da bi s preobleko prikrila svoj pravi jaz. “Vejica” je bila paličnjak, čudovit primerek posnemalca (red Phasmatodea). Njegovo ogrodje je prepričljivo ponazarjalo hrapavo lubje, po cevasto oblikovanem trupu in glavi je imel posejane lažne stranske brste in listne nastavke – drobne izboklinice in udrtinice, zaradi katerih je bila “vejica” res videti kot vejica.

 

  • Poiščite posnemovalca – na fotografijah poiščite živali, ki se skrivajo pred plenilci z zavajanjem (besedilo je v angleščini)