Če bi se vam grozeče bližal najmočnejši hurikan, kar so jih kdaj opazili na Atlantiku, bi se najbrž strinjali, da ponuja odslužen naslanjač pod pločevinasto streho z lesenim ogrodjem bolj slabo zaščito.

A prav v takih okoliščinah se je znašel Don E. (“priimek bom raje zamolčal”), ko je hurikan Wilma 24. oktobra lani ob pol sedmih zjutraj zajel južno Florido. Za Dona in njegovega kolega se je v razmajani trgovini s pijačo in ribiško opremo Jimbo’s Place na obali otočka Virginia Key nasproti Miamija začel nov delovni dan.

Znanstveniki menijo, da pravzaprav ne morejo kritizirati ljudi v Jimbu, ker so se odločili, da se med divjanjem Wilme ne bodo umaknili na varno. Sedanje napovedi poti hurikanov so namreč lahko napačne za več sto kilometrov, pri hitrostih vetra pa lahko zgrešijo za več deset kilometrov na uro. Zato se pogosto zgodi da se ljudje umaknejo, ob vrnitvi pa ugotovijo, da se ni prav nič zgodilo. To težavo lahko odpravimo le, če bomo ob pomoči novih znanstvenih dognanj izboljšali napovedovanje.