Uživamo v hrani
Brez skupnega uživanja hrane ni zgodbe o človeku. V jami Qesem v bližini Tel Aviva so našli ostanke starodavnih obedov, pripravljenih na ognjišču, najstarejšem, kar so jih kje našli, ob katerem so se ljudje zbirali pri jedi pred 300.000 leti. Iz pepela pod Vezuvom so izkopali hleb kruha z zarezami, da so si ga pečenega razdelili. “Lomljenje kruha” je besedna zveza, stara kot Sveto pismo, izpričuje pa, kakšen vpliv ima skupno obedovanje na spletanje vezi, hlajenje jeze, izvabljanje smeha. Otroci delajo potičke iz mivke, prirejajo čajanke, si izmenjujejo posladke, da sklepajo prijateljstva, in tako posnemajo obrede odraslih. Od prvega rojstnega dneva proslavljajo s sladkarijami in vez med hrano in ljubeznijo se ohrani vse življenje – po nekaterih verovanjih pa še po smrti. V nekaterih kulturah nosijo jedi na grob, da bi pokojnemu pokazali, da ga niso pozabili. Želja po proslavljanju ne zamre niti v težkih časih. Na Antarktiki so si leta 1902 med odpravo Discovery Roberta Falcona Scotta za solsticij, ko je dan najkrajši in noč najdaljša v letu, pripravili imeniten obed. Na krov so vkrcali tolste zaloge hrane. Petinštirideset ovac so zaklali in obesili na jadra in vrvi, da je meso zamrznilo, dokler ni bil čas za gostijo. Za nekaj ur so bili mraz, tema in osama pozabljeni. “Ob taki večerji,” je zapisal Scott, “smo si bili edini, da življenje na Antarktiki le ni tako slabo.”
– Victoria Pope
V MILPI ALTI V MEHIKI pred božičem že vrsto let vsako leto pripravijo obed, ki je tako bogat, da se zdi kar čudežen. V manj kot tednu dni pričarajo 60.000 zvitkov tamales in 19.000 litrov vroče čokolade, pa je ravno prav, ne preveč in ne premalo, za tisoče, ki se zberejo na praznovanju. Tako razkošno obedovanje še zdaleč ni preprosta reč. “Toliko je treba postoriti,” je dejala Virginia Meza Torres trdo, kot bi hotela namigniti, da res ni časa za klepet. V beli bombažni srajci je bila videti vsa sveža in spokojna. Poleg nje je na domači verandi stal mož, Fermín Lara Jiménez, pražnje oblečen v belo srajco s kratkimi rokavi in siv jopič. Virginia in Fermín sta bila majordoma, skrbno izbrana za to, da pripravita vse, kar je treba, za vsakoletno romanje v 95 kilometrov oddaljeno svetišče Chalma.
Štirinajst let sta čakala, da sta prevzela to sveto dolžnost. Pojedina se imenuje La Rejunta, v prevodu “zbor”, in je nekakšno stopnjevanje pričakovanja romarjev, ko približno 20.000 mož, žena in otrok krene iz Milpe Alte prek gora k starodavni votlini, kjer stoji potemneli kip Jezusa v naravni velikosti, El Senor de Chalma. Tam so še pred prihodom Špancev častili domorodna božanstva s čudežnimi močmi. Potem pa so prišli misijonarji, na lepem se je znašel tam kipec Jezusa, razglasili so čudež in Chalma je za katoličane z vseh koncev Mehike postala verski kraj. Romarji krenejo tja iz Milpe Alte 3. januarja, obed Rejunta pa je razkošen quid pro quo za vsakogar, ki je za izvedbo dogodka prispeval denar, surovine ali čas.
Virginia se je namenila v krajevni urad po dovoljenje za sprevod svetih podobic, ki naj bi prispel k njihovi hiši v nedeljo. Fermín se je v črnem poltovornjaku odpeljal na deželo po suho indijansko koruzo, ki je osnova za atole, sezonski napitek iz koruze z dodatkom čokolade, cimeta in vanilje. Za Mehičane je to skodelica nostalgije. Vsak delček La Rejunte je obred. Leto pred dogodkom možje v gozdu naberejo suhljad in jo v bližini majordomovega doma nagrmadijo v visoko kopico, da je primerno suha, ko jo je treba uporabiti za kuhanje na prostem.
Večino koruze, mesa in zelenjave, ki jih potrebujejo za kuho, pridelajo domači kmetje. Nobene instantne primesi in druge kulinarične bližnjice niso dovoljene. Hrana je v Milpi Alti tako pomembna, da je poplačilo za opravljeno delo, medsebojno ljubezen, znova utrjeno vero. V tem mestu se v dneh, posvečenih La Rejunti, siromaki počutijo bogate, ponižani in razžaljeni pa sredi izobilja pozabijo na tegobe.Video:
(posnetek je v angleščini)
Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.