Velikani pod gladino

Rastlinojeda morska krava ali dugong (Dugong dugon) se pase na podvodnem travniku v zalivu Marsa Abu Dabab v Rdečem morju.

Rdeča krogla zahajajočega sonca se je počasi spuščala proti obzorju, ko je čolnič drvel skozi labirint prehodov med mangrovami v narodnem parku Kraljičini vrtovi (Jardines de la Reina), ležečem nekaj deset navtičnih milj stran od južne obale Kube. Čoln je vozil Gualberto Morales, izkušen potapljaški vodnik in dober poznavalec parka. Na krovu ni bilo potapljaške opreme, le moje plavuti, maska in dihalka ter seveda zvesti Nikon z objektivom ribje oko, zaščiten s podvodnim ohišjem in opremljen s podvodnima bliskavicama.

Najin cilj je bila majhna in plitva laguna med mangrovami, kjer je mogoče večkrat videti ameriške krokodile. Med zadnjim bivanjem na Kubi sem ta kraj nekajkrat obiskal in uspelo mi je narediti precej fotografij krokodilov, predvsem manjšega, poldrugi meter velikega mladiča, ki “sliši” na ime Niño (otrok po špansko). Toda tam sem bil vselej sredi dneva, ko je bilo sonce najviše. Fotografije, posnete v takih razmerah, so bile sicer tehnično dobre, a precej povprečne.

Potapljaška vodnica Rae Du Plessis od daleč opazuje, kako fotografiram velikega skata (Taeniura melanospilos) v bližini znanega podvodnega grebena Aliwal Shoal v JAR. Dobri vodniki so za uspešno delo podvodnega fotografa izredno pomembni, saj se z njimi zelo poveča verjetnost srečanja z živalmi. Ko sem končal delo, mi je pokazala pot do čolna.

Na njih so prevladovale modre in zelene barve vode in trave na dnu. Želel sem nekaj drugačnega, enkratnega, zato sem se domislil, da bi krokodila fotografiral ob sončnem zahodu in takoj po njem, ko se nebo obarva v toplih rdečih in oranžnih odtenkih. Ko se je čoln ustavil v laguni, je začel Gualberto kričati proti mangrovam: “Niño, Niño.” Močno dvomim, da se krokodil zaveda svojega imena, zelo verjetno pa je ta glas povezoval s kosi piščančjega mesa, ki so ga čakali na čolnu in jih je bil deležen, kadar je poziral fotografom.

Sonce se je že skoraj dotaknilo obzorja, zmračilo se je, Niña pa ni bilo od nikoder. Nenadoma je Gualberto z roko pokazal proti mangrovam in kar nekaj časa sem potreboval, da sem na kot olje mirni gladini opazil izboklinici, ki sta se približevali čolnu – Niñevi očesi. Oblečen v tanko tropsko neoprensko obleko sem neslišno zdrsnil v razmeroma hladno februarsko vodo in čakal, kaj se bo prikazalo iz teme. Luči nisem upal prižgati, da ne bi preplašil mladega krokodila. Voda je bila zaradi sonca, ki je ravnokar zašlo, skoraj črna.

Strmel sem v temo v smeri, od koder sta se približevali očesi, in kmalu zagledal dve vrsti snežno belih zob. Niña je seveda bolj zanimalo piščančje meso kot jaz in ni bil ravno pri volji za poziranje. Ko je dobil prvo porcijo, se je nepričakovano umaknil in zaplaval nazaj proti mangrovam. Podobno se je obnašal tudi podnevi, a se je navadno čez nekaj časa vrnil po nov kos. Toda tokrat ni bilo časa za čakanje, kajti noč se je nezadržno bližala.

Gualberto je poskusil srečo s klicanjem in mahanjem z naslednjim kosom piščanca, toda Niño se ni zmenil zanj. Nenadoma me je prešinila najbrž ne najpametnejša, vendar tisti hip edina izvedljiva zamisel, kako pripraviti Niña k poziranju. Gualbertu sem iztrgal piščanca iz roke in se z mesom v levici in fotoaparatom v desnici pognal za krokodilom. “Pazi na roke!” se je samo še zadrl za mano, saj je takoj sprevidel, da mi namere ne more preprečiti. Ko se je Niño že skoraj skril med mangrovami, moje upanje na dober posnetek pa razblinilo, je nenadoma zgodil čudež.

Več kot meter velika rastlinojeda grbasta papiga (Bolbometopon muricatum) z izjemno močnimi čeljustmi drobi z algami porasle mrtve korale in nato iz nastalega drobirja v ustih ekstrahira rastlinsko hrano.

Očitno je krokodila znova primamil vonj piščanca v moji roki, kajti v hipu se je obrnil in zaplaval proti meni. Globoko sem zajel sapo in si s polnimi pljuči zraka povečal plovnost, da sem lahko levo roko z mesom dvignil kar se da visoko v zrak, kjer ga Niño ne bi mogel doseči.

Na dno namreč nisem smel stopiti, saj bi se zaradi mulja voda takoj skalila. Z iztegnjeno desnico sem fotografiral in hkrati s podvodnim ohišjem ohranjal razdaljo med njim in mano, da se Niño ne bi po naključju lotil mojega mesa, ko že ni mogel do piščančjega. Priznam, da si s Titom, štirimetrskim odraslim krokodilom iz neke druge lagune, tega ne bi upal početi. Niño pa se je nenadoma popolnoma umiril in umirila se je tudi voda okoli naju, tako da so se na njej izrisali čudoviti odsevi njegovih zob. Niño, njegovi odsevi, črna voda in ostanki žarečega neba – takrat so nastali moji najboljši posnetki krokodila, prav takšni, kakršnih sem si želel. Z že utrujeno levico sem odvrgel piščančje meso in se Niñu s tem zahvalil za poziranje. Fotografiranje velikih živali pod vodo je precejšen izziv.

V podvodnem svetu ne moremo uporabljati teleobjektivov tako kot na kopnem, zaradi fizikalnih lastnosti vode bi bilo to nesmiselno. Zaradi planktona in suspenzije z majhnimi delci peska se z naraščajočo razdaljo zmanjšujeta kontrast in ostrina, prav tako se selektivno absorbirajo barve in nazadnje ostanejo samo še sivo-modri toni. Tudi podvodne bliskavice zelo hitro izgubijo moč in edino zdravilo za te nevšečnosti je čim manjša količina vode med objektom in objektivom.