Visoka tehnologija, visoki stroški

Na parkirišču so se ob 12 polnilnih postajah za električne avtomobile prerivale tesle. V preddverju Muzeja računalniške zgodovine se je zbirala množica; večinoma so jo sestavljali moški, nekateri so se na hitro objeli. “Kako kaj kaže moji naložbi?” se je nekdo na ves glas pozanimal. Zadonel je zvon, živahna, razigrana druščina se je naglo nagnetla v avditorij in potihnila.

Vrata so se zaprla. Vsak hip naj bi se začel Predstavitveni dan. Naslednja dva dneva so podjetniki iz 132 zagonskih podjetij (t. i. startupov) s skrbno pripravljenimi dvominutnimi predstavitvami prepričevali udeležence, da so sposobni spremeniti svet. Izkazalo se je, da je to mogoče na nešteto načinov. Radarska tipala na stropu v sobah po domovih za nego starejših. Brezpilotni letalniki, ki preverjajo komunalno infrastrukturo. Strojno učenje za prevoznike tovora. Storitev, namenjena moškim – sklenitev naročniškega razmerja za pranje perila in nabavo pralnega praška.

Kliknite na sliko za povečavo.

V povprečju je v vsaki skupini podjetje, ki bo v prihodnosti ustvarjalo milijardne prihodke, je vlagatelje iz Silicijeve doline nagovoril Michael Seibel, izvršni direktor in partner v podjetju Y Combinator. “Vaša naloga je ugotoviti, katera podjetja so to,” je dejal. Njegov podjetniški inkubator pomaga podjetnikom razvijati zamisli. Najprej je bilo na vrsti podjetje Public Recreation, ki plačnikom članarine ponuja skupinsko vadbo na parkiriščih in drugih javnih površinah.

“Naše skrivno orožje je, da ne plačujemo najemnine,” je povedal eden od ustanoviteljev. Je to res obetavna dejavnost, sem se spraševala, medtem ko so vsi ploskali. Kaj pa dež, sneg, žuželke in dnevi, ko je v zraku veliko peloda? A že smo bili pri naslednji prelomni zamisli – na napovednih algoritmih temelječi optimizaciji zlaganja zabojnikov v pristaniščih. Tišina v prostoru je bila spoštljiva. Po nekaj letih pisanja člankov o Silicijevi dolini sem se nehala smejati poslovnim zamislim. Mlada podjetja, ki jih nisem jemala resno, ker so reševala težave, za katere sploh nisem vedela, da pestijo ljudi, so ustvarila milijarde.

Če načrt A ne bo obrodil sadov, se bo Public Recreation morda lotil uresničevanja načrta B. Podobno kot podjetje Justin.tv, ki je začelo tako, da je v živo prenašalo norčije nekega Justina in kmalu še drugih ljudi, potem pa je to preraslo v podjetje Twitch Interactive, ki ljudem omogoča, da druge opazujejo med igranjem spletnih iger.

Kliknite na sliko za povečavo.

Leta 2014 ga je Amazon odkupil za 970 milijonov dolarjev. Silicijeva dolina je kraj, ki vselej “beži v prihodnost”, kot pravi Paul Saffo, dolgoletni opazovalec Silicijeve doline. Podjetniki, ki na Predstavitvenem dnevu razlagajo svoje zamisli, nizajo podobe življenja, ki ga izboljšujejo umetna inteligenca, obogatena resničnost, roboti, brezpilotni letalniki in tipala na vsakem koraku. Že dolgo občudujem optimizem Silicijeve doline in pragmatične sanjače, ki skrbijo, da žar nikoli ne ugasne. Toda zadnje čase je čutiti nekakšno streznitev.

V besednjaku sta se pojavili novi besedi: odgovornost in empatija. V Silicijevi dolini se zavedajo, da jim pripisujejo odgovornost za vse mogoče: demografsko sestavo delovne sile, opuščanje panog zaradi tehnološkega razvoja in tegobe zaradi izgube delovnih mest, sovraštvo, ki se po družabnih omrežjih širi hitreje kot prej, in vpliv inovacij na prebivalstvo doline. Celo nekateri, ki zaslužijo milijone, si tam težko privoščijo nakup hiše. Po svetu pa v deželah, kot je Bolivija, pridobivanje litija, potrebnega za delovanje naprav, ki jih izumljajo v Silicijevi dolini, zbuja zaskrbljenost zaradi izkoriščanja delovne sile in onesnaževanja okolja.

Tehnologija bo gonilna sila prihodnosti, a voditelji hkrati – čeprav neradi – priznavajo, da lahko včasih prizadevanja za izboljšave škodujejo ljudem. “Ljudje okrog nas sanjajo visokoleteče sanje,” pravi Anne Wojcicki, soustanoviteljica in izvršna direktorica podjetja 23andMe, ki se ukvarja z osebno genomiko in biotehnologijo. “Silicijeva dolina deluje v prid človeštva, ne v njegovo škodo – svet se je spremenil, pa če nam je to všeč ali ne. A pogosto so spremembe tudi boleče,” je prepričana. “Mislim, da bi morali sprejeti odgovornost za vse te kraje, na katere vplivamo s svojo dejavnostjo.”