Vladar krede

Tretjega marca 2013 zvečer je mladi paleontolog Nizar Ibrahim sedel pred lokalom v Erfoudu v Maroku in gledal, kako ugaša dan, z njim pa tudi njegovi upi. Tri dni prej je prišel v mesto s še dvema kolegoma iskat moža, za katerega je upal, da bi mu nemara lahko razjasnil skrivnost, ki mu je burila domišljijo že od otroštva. Iskal je fouilleurja – tamkajšnjega lovca na fosile, ki z njimi zalaga trgovine in preprodajalce. Med njegovimi najdragocenejšimi najdbami so bile kosti dinozavra iz plasti Kem Kem, 250 kilometrov dolgega strmega pobočja, ki ga sestavljajo sedimenti iz sredine obdobja krede izpred 100 do 94 milijonov let.

Potem ko so trije znanstveniki več dni zaman tavali po izkopavališčih v bližini vasi El Begaa, jim ni preostalo drugega, kot da se odpravijo še po mestnih ulicah v upanju, da bodo tam naleteli na moža. Nazadnje so se trudni in potrti sesedli za mizo v lokalu, da bi si privoščili metin čaj in se prepustili samopomilovanju. “Zdelo se je, kot da se razblinjajo vse moje sanje,” se spominja Ibrahim.

Njegove sanje so bile neločljivo povezane s sanjami nekega drugega paleontologa, ki se je v puščavo odpravil sto let prej. Bavarski plemič, baron Ernst Stromer von Reichenbach, je bil s svojo skupino med letoma 1910 in 1914 na več daljših odpravah v egiptovsko Saharo na vzhodnem obrobju starodavnega rečnega sistema, v katerega zahodnem delu so plasti Kem Kem. Kljub bolezni, nevšečnostim v puščavi in vse nemirnejšim časom zaradi bližajoče se prve svetovne vojne je našel ostanke približno 45 različnih vrst dinozavrov, krokodilov, želv in rib. Med njegovimi najdbami sta bili tudi delni okostji še neznanega dinozavra, orjaškega plenilca z meter dolgimi čeljustmi, polnimi tesno prilegajočih se stožčastih zob.

Najbolj nenavaden na njem pa je bil 1,7-metrski jadru podoben hrbtni izrastek, ki so ga podpirali značilni oporniki ali trni. Stromer je žival poimenoval Spinosaurus aegyptiacus. Odkritja, ki so jih ponosno razstavili v bavarski državni paleontološki in geološki zbirki v središču Münchna, so Stromerju prinesla slavo. Med drugo svetovno vojno si je obupno prizadeval zbirko umakniti iz Münchna in iz dosega zavezniških bombnikov. Toda ravnatelj muzeja, goreč nacist, ki Stromerja zaradi njegovega odkritega kritiziranja nacističnega režima ni maral, ga je zavrnil. Aprila 1944 so bili muzej in skoraj vsi Stromerjevi fosili uničeni v zavezniškem bombardiranju.

O spinozavru so se ohranili samo zapiski s terena, skice in starinske črno-bele fotografije. Stromerjevo ime se čez čas ni več pojavljalo v strokovni literaturi. Ibrahim, ki je odraščal v Berlinu, je na nenavadnega Stromerjevega orjaka prvič naletel v nemški knjigi o dinozavrih za otroke. Odtlej so mu ta bitja burila domišljijo. V pesek je vtiskoval triprste sledi teropodov in imel najraje piškote v obliki triceratopsov in tiranozavrov. Ogledoval si je paleontološke zbirke po Nemčiji in si uredil občudovanja vredno zbirko modelov in odlitkov fosilov. Ko je študiral paleontologijo na Bristolski univerzi, je znova naletel na Stromerjevo delo. “Širina in poglobljenost njegovega dela sta bili neverjetni in sta podžigali mojo podjetnost pri raziskovanju,” je dejal.

Večina doktorskih študentov raziskuje strogo omejene teme, Ibrahim pa je na 836 straneh disertacije, s katero je doktoriral na Univerzitetnem kolidžu v Dublinu, opisal celoten fosilni zapis iz Kem Kema. Terensko delo za doktorat ga je večkrat popeljalo v Erfoud. Ob obisku leta 2008 pri 26 letih mu je beduin pokazal kartonsko škatlo s štirimi kosi nenavadnega škrlatnega kamna, prepredenega s progami rumenega sedimenta. Iz kamna sta štrleli, tako se je zdelo, dinozavrova dlančna kost in rezilu podobna ploščata kost z nenavadnim mlečno belim prečnim presekom. Znanstvena vrednost kosti je bila kot pri vseh fosilih, brezbrižno iztrganih iz geološkega konteksta, vprašljiva. Ibrahim je kljub temu ponudil, da ju odkupi, ker je menil, da bi bili morda primerni za nastajajočo paleontološko zbirko Univerze v Casablanci.